Ni svobode brez ljubezni
Moj nečak je danes poročen gospod in ima lepo družino. V osnovni šoli je nekega dne prišel domov in dedku pripovedoval: “Ata, danes smo vzeli pravice otrok.” Našteval je in našteval, ker si je zelo dobro zapomnil, kaj vse so njegove pravice. Ata je poslušal in nato vprašal: “Kdaj boste pa dolžnosti vzeli?” Tega pa ne bomo, je pritrdil nečak.
Ko danes, dvajset let kasneje, opazujem ta svet, res ne vem, kaj se je zgodilo? Ko sem bil pubertetnik, so obstajala pravila lepega vedenja. Temeljne vrednote življenja so bile neštetokrat predstavljene. Ne samo izrečene, starši, sosedje, sorodniki so živeli te vrednote. Bili so pošteni, delavni, skromni ljudje. V mojem otroštvu in mladosti nisem slišal o pravicah, v ospredju so bile dolžnosti.
Večkrat se sprašujem, kaj se zdaj dogaja z nami? Ali je z začetkom permisivne vzgoje nastal preobrat tudi v vzgoji za nebrzdano svobodo? V času moje mladosti so bili poklici, kot so bili učitelji, vzgojitelji, profesorji, kateheti, duhovniki, poklici avtoritet. Vsi so bili dobri in zgledni vzgojitelji. Danes učitelji nimajo nobene avtoritete več. Deležni pa so vseh vrst napadov.
Svoboda ni v tem, da lahko vsakemu rečem, kar hočem
Svoboda ni v tem, da lahko vsakemu rečem, kar hočem. Ni v tem svoboda, da nikogar ne spoštujem! In to kažem vsem in vsak dan! Vsak izmed nas želi biti svoboden, želi biti sprejet, spoštovan in ljubljen. Mislimo pa, da smo svobodni takrat, ko lahko delamo kar hočemo. Ko z dejanji ne pomagamo sebi in bližnjim k lepemu in dostojnemu življenju, nismo več na poti svobode.
Duhovno razumevanje svobode je takrat, ko doživljamo v sebi zadovoljstvo s samim seboj zato, ker imamo spoštljiv odnos do sebe in bližnjih, ko imamo z njimi dober in spoštljiv dialog. To je svoboda. Takrat imamo lahko mirno vest in nas življenje veseli. Veseliti se vsega, kar nam je dano, in to z vedrino deliti z bližnjimi. Tudi to je svoboda. Svoboda ni nekaj daleč, izven mene, svoboda je v meni v mojih odnosih do drugih.
Živimo v obdobju, ko se veliko ukvarjamo z besedo svoboda. Mislimo, da je življenje že samo po sebi svoboda. Res je velik dar, ki stremi k svobodi, a ta ni v tem, da škodujem sebi in bližnjim, ne spoštujemo narave, ne oziramo se na Boga. Svoboda je, ko iz ljubezni in za ljubezen spoštujemo in živimo svoje življenje in dovolimo drugim, da tudi oni tako živijo. Ljubezen, podarjena svetu in življenju je svoboda.
Doživljanje svobode je odgovor na način življenja in celotnega dogajanja v nas samih. Svoboda je odsev harmoničnega delovanja človeka. Svoboda ni prepuščenost, je iskanje medsebojnega usklajevanja v nas samih. Sproščeno, mirno, veselo življenje je sad svobode.
Kako naj stremimo k notranji svobodi?
Kako naj stremimo k notranji svobodi? Vrnimo se k vesti. To je naš vir in izvir in pot odločitve, kako naj oblikujemo in gradimo svoje življenje. Odločitev za dobro in sveto se razodeva po vesti. Ko se opazujemo in razmišljamo o tem, kaj vse se v nas dogaja, nas vest stalno vabi, in opominja, da presojamo vsak dan znova, kaj je za nas dobro, mirno, lepo in sveto, kaj pa nas dela nemirne in razdražene.
Z avtom se peljem proti Šiški. Stojimo v koloni. Bum. Pogledam v ogledalo in za mojim avtomobilom opazim mopedista, ki se je zaletel vame. Mlad fantič. Skočim iz avta do njega. Pogleda me in brez pozdrava ali opravičila odločno in predrzno pravi: “No, kaj bova?” Gledam fanta, gledam avto. Praske so na avtomobilu. Predlagam, da se srečava nekaj metrov naprej, pri vhodu v Tivoli. Strinjal se je. Čakam, čakam, fanta ni. Mimoidoči kolesar, ki je opazil kako se je zaletel fant v avto, mi je povedal, da je odpeljal proti Rožniku. Pokličem Policijo in jim povem. Oni pa meni, da imajo takšnih primerov vsak dan več in preveč. Nič ne moremo narediti.
No, tako je z našo svobodo. Ta zgodba se je končala. Opraskan avto in ena izkušnja več. In obisk Policije. A policist na Trdinovi mi je svetoval, da bi bilo bolje, da bi šel na katero drugo policijsko postajo, ker imajo oni veliko dela. Odklonim, počakam in končno me je sprejel. Mi je pa dal “moralno spodbudo”, naj nikomur nič ne verjamem, ker zaupanja ni več. O dogodku razmišljam še danes. Vesel sem, da se je tako končalo. Predstavljam si, kaj bi se zgodilo, če bi se srečal še z njegovimi starši. Bi morda prišlo do težkih besed, seveda mislim s strani staršev do mene. Po eni strani se mi zdi prav, da sem se umaknil. Zaradi sebe in svojega miru. Po drugi pa vendarle mislim, da ni prav, da se premnogi prevečkrat umaknemo nasilju, ne ukrepamo in s tem na nek način dopuščamo, da se “svobode nadaljujejo…”
Grafiti po Ljubljani so postali del svobodne »umetnosti«. Ali je to svoboda, da lahko mladina kraca in čečka, kjer koli hoče? In smeti vsepovsod po tleh in okoli smetnjakov! Pridite v Staro Ljubljano. Ubogi čistilci mesta, največji heroji! Pospravljajo za razvajeno in naveličano mladino. Kdo jih vzgaja, kdo se jim upa kaj (pre)povedati. Tudi to je naša »svoboda«!
Zakaj se ne bojimo spregovoriti o vsem slabem, kar se dogaja? Ne gre za kritiko in napadanje, za vzgojo gre!
“Mladim je treba pustiti, naj se znorijo, saj so tako ubogi in utrujeni od življenja,” jih zagovarja neka babica. “Naveličani od vsega dobrega ne vejo, kaj bi sami s seboj,” pravi starejši gospod. Nekateri pa pravijo, da potrebujejo red in disciplino in trdo roko. Kdo danes vzgaja mladino? Kaj pa če so podobni nam, starejšim ? Ali jim dajemo dobre zglede?
Zapiti in drogirani mladi gotovo niso svobodni, ampak so v primežu odvisnosti in se borijo sami s seboj. To ni svoboda, to je beg pred življenjem v trpljenje, iz katerega je pot zelo težka. In teh mladih je vsak dan več. Ali vstopamo v njihove življenjske zgodbe, jim nudimo pomoč, oporo, ljubezen? Ali pa imamo sami s seboj toliko opraviti, da teh mladih preprosto ne vidimo več in nam zanje postaja vseeno!?
Svoboda se začne z vzgojo v ljubezni. Ni dolgo tega, kar sem srečal učiteljico, petindvajset let uči v mestni osnovni šli. Med odmorom pridejo k njej otroci in jo vprašajo, če lahko sedijo na njenih kolenih, da se pocrkljajo. Otroci tega sveta potrebujejo lepe odnose, nežnost, to je pot k svobodi. Doživljanje ljubezni v medsebojnih odnosih usmerja in oblikuje vsakega človeka. Brez ljubezni ni lepega življenja in tudi svobode ni.
Benedikt Lavrih
Foto: Osebni arhiv; Portal24
