Novinarji RTV Slovenija, osrednjega javnega medija v Sloveniji, stavkajo. Borijo se za boljše delovne pogoje.
Tako nekako bi dogajanje okoli RTV lahko razumel nepoučen državljan. Še bolje tujec, ki ne pozna zakulisnih političnih igric v Sloveniji. Igric okoli boja za prevlado nad medijem, nad njegovo ideološko usmeritvijo, deloma tudi poslovnimi odločitvami.
Mediji naj bi v demokratični družbi opravljali ti. nadzor nad politiko, bili četrta veja oblasti. To izvajajo tako, da javnost, skladno z objektivnimi kriteriji novinarstva, obveščajo o dejavnostih oblasti, kamor po svoji naravi sodijo tudi ev. nečednosti (npr. prirejanje javnih razpisov, strankarsko kadrovanje ipd.).
Če tega ni, je nad politiko samo še modro nebo. V samem bistvu gre torej za vzvod demokracije. Če namreč ni nikogar, ki bi oblasti gledal pod prste, se vsaka oblast slej ko prej spremeni v nekakšno diktaturo, saj zavlada ideološko enoumje.
Privatizacijska levica se je med tranzicijo v Sloveniji zavedala, da si mora zagotoviti mir pred mediji. Sicer bodo njene rabote razkrite in grabljenje po družbenem premoženju bo postalo vprašljivo. Na nacionalnem mediju se je zato kadrovalo po “partijski liniji” in ves čas skrbelo, da so stvari pod nadzorom. Spotoma se je kakšen medij še preko tujih skladov sprivatiziralo. Tako se je še okrepilo moč svojih zvočnikov, saj so na trg, zaradi načeloma prostega trga, vstopali tudi ideološko drugače usmerjeni mediji.
Socializem je imel namreč dve ključni udarni enoti, s pomočjo katerih je neposredno obvladoval sistem. Mehko v obliki sindikatov in raznih organizacij “delovnega ljudstva”, ki je narekovala javno mnenje pod pretvezo borbe za pravice delavcev (beri: itak da večine prebivalstva).
Tukaj pa je bila še trda udarna enota v obliki tajnih služb, ki so ob zbiranju informacij za potrebe oblasti, po potrebi, posredovale tudi z brutalno silo, večinoma pa sodelovale kot “anonimni” kričači in ustvarjalci “neredov” na raznih shodih.
Tranzicijska elita si je med prehodom v nov sistem, zaradi zmanjšanja obsega mehke udarne enote (tj. sindikatov in po novem NVO), sčasoma ustvarila še novinarsko elito. To je bilo potrebno, saj je, kot že omenjeno, nova demokratična ureditev družbe odprla vrata tudi ideološko drugače mislečim medijem. Teh “novinarskih elit”, nekakšne mešanice novinarja, sindikalista in agitpropovca, branilcev “pravih” informacij, se je skozi čas prijelo ime “medijski uporabni idioti”.
Gre za izpeljanko iz angleškega izraza “useful idiots”, ki označuje posameznike, ki jim strici iz ozadja s pomočjo korenčkov (dobro plačanih projektov, ustreznih položajev, dodatkov pri plači itd.) poplačuje njihovo “pravo” usmeritev. Tega, da so “uporabni idioti”, se sami ne zavedajo.
To pa v ti. medijski krajini niso samo novinarji. V isto kategorijo štejejo tudi medijski mnenjski voditelji v obliki “pravih” profesorjev, analitikov, anketarjev in piscev po naročilu tj. blogerjev, Facebook vplivnevžev, plačanih tviterašev, ki so anonimni, imajo pa zavidljivo število sledilcev itd. Večinoma so, ob rednih varnih zaposlitvah, plačani skozi razne ustanove, za katere delajo na projektih, ki jih financirajo mednarodne, predvsem pa “neodvisne” fundacije in druge inštitucije.
RTV Slovenija je ključna medijska ustanova v Sloveniji. Nadzor nad njo pomeni nadzor nad javnim mnenjem. Po dosegu je na področju informativnih oddaj sicer ProPlus s svojima PopTV in Kanal A močnejši, vendar pa v primeru spopada za javno mnenje z RTV, nima možnosti. Država, kot ustanovitelj RTV, namreč v roki drži tudi zakonodajo. Res je to zgolj hipotetično, pa vseeno. Tudi valjenje ruskih tankov v Ukrajino je bilo še letos januarja nemogoče. Moder strateg ničesar ne prepušča naključju. RTV mora ostati “naša”, tako kot STA.
Proplus je bil pred letošnjimi državnozborskimi volitvami odkrito na strani Svobode. Spremljali smo lahko enega od najbolj cenenih novinarskih agitpropov v zgodovini osamosvojene Slovenije. Tako nizkih standardov še nismo videli in večina niti ni verjela, da bi se odgovorna in tako vplivna medijska hiša (tudi če je zasebna) lahko spustila tako nizko. A kot sem dejal, tudi za ruske tanke smo mislili enako. Realnost je bila in je drugačna.
Bitka za RTV danes poteka na več nivojih. Ne gre za bitko za neodvisnost, temveč za bitko za ohranitev pristranosti.
Od znotraj skozi sindikat in zahteve po odstopu vodstva, zahteve po odstopu “ne pravih” urednikov (!), od zunaj pa skozi naravnost grozljivo pritiskanje in vpletanje politike v javni medij. Ob katerem novinarski ceh ne sme molčati.
Zunanja ministrica Tanja Fajon piše npr. pismo o tem, kako naj posluje vodstvo RTV glede dopisništev (glej TUKAJ), kulturna ministrica Asta Vrečko, sicer članica Levice, pa se javno izreka o podpori stavki na RTV in s tem rušenju legitimno izbranega vodstva RTV. Neverjetno.
A enako neverjetni so bili tudi ruski tanki, preden so vdrli v Ukrajino.
Če k temu dodam še zgodbo z oddajo Ura moči na Planetu TV (o čemer sem pisal TUKAJ), izjave najmočnejše politične skupne v Državnem zboru tj. Gibanja Svoboda o podpori stavki novinarjev na RTV, je samo še vprašanje časa, kdaj bo padla RTV in sčasoma tudi drugi mediji, ki slovenski demokraciji dopuščajo vsaj še nekaj širine.
Neverjetno, kaj se nam v Sloveniji dogaja, pohod ideološkega enoumja v vsej svoji veličini.
A neverjetni so bili tudi ruski tanki, preden so vdri v Ukrajino.
