Spoštovati slovenske institucije je težko, prekleto težko
Politizacija in slovenske institucije si nista nepoznana pojma. Vendar pa je stopnja, do katere se je politizacija v slovenskih institucijah razvila v zadnjih dveh letih, zastrašujoče visoka. Ključni problem je, da se pod pretvezo “depolitizacije” dejansko izvaja politična menjava kadrov v ključnih organih za vzdrževanje demokratičnosti sistema. Cilj Golobove vlade je jasen. Vzpostaviti popoln nadzor nad institucijami, ki lahko vplivajo na javno mnenje in odločitve pravne države.
Posebno očitno je to pri policiji in pravosodju. V javnosti prevladuje mnenje, da je določene zadeve preprosto “prepovedano” preiskovati, medtem ko druge, pogosto tudi brez resnih dokazov, doživijo izjemno medijsko in sodno pozornost. To ni demokracija, ampak kontrolirana uprava družbe skozi ustrahovanje in selektivno pravico.
Strah se zažira v vse pore slovenske družbe
V zadnji oddaji Ura resnice, kjer sva pri Bojanu Požarju gostovala skupaj z dr. Boštjanom M. Turkom, sem posebej opozoril na ključno posledico tako visoke politizacije. Gre za ustrahovanje, strah, ki se seli v kosti podjetnikov, novinarjev, uradnikov itd.
Do danes smo z Golobovo vlado že prestopili prag novih svinčenih časov, katere si večina starejših od 50 let, ob osamosvajanju Slovenije, ni mogla niti predstavljati, da bi se še lahko kdaj vrnili. Pa so tukaj. Mladi se tega namreč ne zavedajo. Mislijo, da je navidezna svoboda na TikToku ali Instagramu nekaj, kar se bo avtomatično preneslo tudi v dejansko družbo. Ne bo se.
Pomen prevzema RTV Slovenija
Zgodba o prevzemu z RTV Slovenija po nujnem postoku, katerega sta za zagotovitev oblasti skrajni levici izpeljala Urška Klakočar Zupančič, predsednica Državnega zbora in nato Matej Acceto, takrat predsednik Ustavnega sodišča, je šolski primer sovjetskega modela prevzema medijev. Prvo dejanje je bilo lansiranje zgodbe o “strašnih političnih pritiskih” na RTV v času prejšnje vlade.
Pod pretvezo “depolitizacije” se dejansko izvaja politična menjava kadrov v ključnih organih za vzdrževanje demokratičnosti sistema.
To je dalo Golobovi ekipi legitimiteto pred javnostjo, da se po nujnem postopku sprejme zakon o depolitizaciji, ki pa je bil v resnici popolna politična eliminacija vseh, ki niso njihovi. Ustavno presojo takšnega zakona je nato zablokiral predsednik Ustavnega sodišča Matej Accetto, saj je ugotovil, da se Ustavno sodišče ni sposobno izreči o tej temi.
Ustavno sodišče, ki ščiti vlado in ne Ustave
Ustavno sodišče danes že skoraj tri (3!) leta zavlačuje z odločitvijo glede ustavnosti zakona o RTV Slovenija. Se zavedate, kaj to pomeni za državo in njeno demokracijo?!? Očitno veliko, če se skrajni levičarji tako trdno oklepajo RTV Slovenija, mar ne? Najmanj, kar seveda sledi iz tega je, da so ustavni sodniki preveč politično vpleteni in se ne odločajo zgolj po črki zakona. Iz tega tudi sledi, da če sodišča ne morejo ohraniti neodvisnosti, potem državljani nimajo več nobene pravne varnosti. Strah pred lastno državo je tako upravičen in logičen. Tako preprosto je to.
RTV Slovenija, stolp gospodarjev prstana, ups, rdeče zvezde
Glavni problem takšnega prevzem je izguba vsaj minimalnega pluralizma. RTV Slovenija je postala nekakšen vojni plen skrajne levice in uličarskih vladarjev, ki zdaj tam vedrijo in oblačijo. Gledanost? Koga to sploh še briga, pravijo opiti od oblasti. Danes imamo osrednji slovenski medij (televizija, radio in splet), kjer npr. na zunanje političnem področju beremo o avtomobilih, ki (kar sami?!) pobijajo ljudi po Evropi, Hamasu kot osvobodilni vojski v Gazi in o Trumpu kot največji nevarnosti za zahodno demokracijo. O notranji politiki niti ne bom začel. Posledice takšnega (neobjektivnega) narativa so dolgoročne in uničujoče za demokracijo v državi. Tako uzurpiran osrednji javni medij ne pomeni le slabše informiranosti državljanov. Pomeni neposredni napad Golobove klike na napore slovenk in slovencev za državo, kjer naj bi vladala demokracija. Zaradi takšnih sanj se je Slovenija osamosvojila!
Zlate verige državnih subvencij
Tudi ostali osrednji slovenski mediji so v veliki meri že zdavnaj izgubili vlogo psov čuvajev demokracije. Če so jo sploh kdaj imeli. Namesto tega delujejo kot vladni pudlji, kot podaljšek vladne propagande, kjer so neprijetne zgodbe o vladi preprosto ignorirane ali minimalizirane, medtem ko so “sovražniki” oblasti izpostavljeni v vseh mogočih kontekstih. Ko državni milijoni tečejo v izbrane medijske hiše, to seveda ustvarja odvisnost. Mediji, ki bi morali oblast nadzirati, postanejo njeni zavezniki. Ko novinarji, ki bi morali zastavljati neprijetna vprašanja, raje postavljajo vladne PR floskule na prvo stran svojega časopisa, imamo z demokracijo velik problem. Dolgoročno to naravno vodi v zmanjšano zaupanje v medije in naraven porast alternativnih kanalov informacij. Kar lahko vodi v še večjo polarizacijo družbe. Ob tem lahko posebej zapišem le, spremljajte Portal24 in GeaTV Plus, ne bo vam žal.
Policija in pravosodje
Verjetno daleč najbolj nevarna posledica politizacije slovenske družbe, še posebej policije in pravosodja, pa je izguba občutka za pravičnost pri ljudeh. Če se ljudje počutijo, da institucije nimajo več enakih meril za vse, potem je demokratični sistem v resnih težavah. Prav primer Tatjane Bobnar in Boštjana Lindava jasno kaže, kako se je politika vmešala v policijo. Golobova vlada je imela težavo, ker se Lindav ni pustil politično uporabiti, zato so ga nadomestili z bolj “kooperativnim” kadrom. Isto velja za tožilstvo, ki nekaterih afer preprosto ne obravnava ali pa jih zavlačuje, dokler javnost ne pozabi. To je model upravljanja, ki smo ga poznali v socialističnih časih, ko je bila pravica rezervirana samo za “naše”.
Kako naprej?
Ključno vprašanje je, kako povrniti zaupanje v institucije? Glede RTV Slovenija in medijev je vse skupaj relativno enostavno. Ukiniti obstoječo RTV po grškem scenariju, jo nato selektivno postaviti nazaj z največ 1/3 danes zaposlenih ter ukiniti vsakršno obliko financiranja medijev. Vsakršno. Glede policije, pravosodja, raznih regulatorjev ipd., pa je zadeva nekoliko bolj kompleksna. V bistvu gre za močnejši nadzor nad večkrat že videno uzurpacijo absolutne oblasti s strani sodne veje oblasti, močnejši nadzor nad političnim kadrovanjem ter za večjo transparentnost delovanja agencij. Vključno z elektro podjetji, ki so več kot očitno postala kar nekakšna država v državi. Če vsaj tega (in še česa zraven) ne storimo, bomo še naprej imeli državo, kjer se na oblasti menjavajo eni in isti.
