Slovenski pregovor pravi, da volk dlako menja, nravi nikoli
Zgodba okoli komisije Državnega zbora za preiskavo sumov spornega financiranja političnih strank, je veliko večja, kot se zdi na prvi pogled. Gre za afero, ki jo je javnosti razkril raziskovalni novinar Bojan Požar (o tem smo pisali tukaj, tukaj, tukaj, tukaj in tukaj) in že samo poimenovanje “slovenski Watergate” nakazuje, kako pomembna in globoka je.
Afera Watergate v ZDA
Afera Watergate je bil politični škandal v ZDA, ki se je odvijal v zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja. V središču afere je bil vlom v sedež Demokratskega narodnega komiteja (DNC) v kompleksu Watergate v Washingtonu, D.C., ki se je zgodil 17. junija 1972. Vlomilci, povezani z odborom za ponovno izvolitev tedanjega predsednika Richarda Nixona, so v prostore DNC vnesli prisluškovalne naprave in fotografirali dokumente.
Razkritje vloma in nato poizkusi Bele hiše, da bi prikrila svojo vpletenost, so povzročili široko medijsko in politično preiskavo. Ta je razkrila vrsto zlorab moči v Nixonovi administraciji. Vključno s sabotažo in vohunjenjem proti političnim nasprotnikom, ter poskusi oviranja pravosodnih preiskav. Zaradi teh razkritij in pritiska javnosti je Nixon avgusta 1974 odstopil s predsedniškega položaja, da bi se izognil “impeachmentu” (postopku odstavitve).
Afera Watergate je imela resne posledice za ameriško politiko. Med drugim je pripeljala do reforme financiranja volilnih kampanj in krepitve nadzornih mehanizmov nad izvršno vejo oblasti. Prav tako je okrepila vlogo preiskovalnega novinarstva in medijev kot “četrte veje oblasti” v demokratični družbi.
Slovenski Watergate
V Sloveniji trenutno spremljamo nekakšno slovensko različico omenjene afere. Do sedaj se je v javnosti zbralo že toliko dokumentov, izjav in besednih dvobojev, da bi lahko posneli tudi kakšen napet film ali dva.
Žarišče afere, preiskovalna komisija Državnega zbora, je bila na predlog poslancev Gibanja Svoboda, ustanovljena z razlogom, da bo preiskala sume ti. “prikritega financiranja političnih strank”. Ne, ne govorimo o preiskovanju financiranja raznih uličnih bojevnikov ala Jenull, Ćosić, Kovač ipd., ki so dejansko ulično krilo vladajoče tranzicijske levice v formi Gibanja Svobode in za katere javnost lahko zgolj ugiba, od kod jim denar. Ne, Gibanje Svoboda si je ustanovilo preiskovalno komisijo, s pomočjo katere so uradno(!) lahko preiskovali politične nasprotnike. Predvsem ozvezdje stranke SDS. Da to ni samo špekulacija avtorja tega teksta, je pred kratkim potrdila kar prva predsednica te komisije, Mojca Pašek Šetinc, v enem od TV intervjujev. Naravnost je povedala, da je bila komisija ustanovljena pretežno zaradi obračunavanja … s stranko SDS.
Strateško kadrovanje šteje
Za strokovnega sodelavca komisije so imenovali Tomaža Modica, nekdanjega solastnika in aktivnega novinarja portala Necenzurirano. Gre za enega od treh ustvarjalcev omenjenega portala. Druga dva sta Primož Cirman, mož direktorice Vladnega urada za komuniciranje (UKOM) ter Vesna Vuković, generalna sekretarka Golobove stranke Gibanje Svoboda. Portal Necenzurirano, ki se pretežno ukvarja s stranko SDS, je bil in ostal udarno medijsko krilo politične opcije, kjer kraljujeta Kučan in Janković, v sam vrh pa sodi tudi Robert Golob.
Komisija je tako od FURS zahtevala podatke o podjetjih, ki se ukvarjajo z raziskovalnim novinarstvom ali drugimi dejavnostmi, povezanimi z mediji. Nova Obzorja (Nova24 TV, Demokracija …), Lanaka Media (Požareport, Bojan Požar), Luka Perš s.p., Pristop in še nekateri. Primerjava z lisico, ki varuje (preiskuje) kurnik, se nudi kar sama.
Ne manj, ampak več !?
A glej ga šment. Komisija je od FURS prejela več dokumentacije, kot bi bilo potrebno. Ne premalo, ne pomanjkljivo, temveč preveč! Ni potrebno biti ravno Sherlock Holmes za sum, da je takšen obseg dokumentacije nekdo narekoval. To, da je tudi direktor FURS iz ozvezdja stranka Gibanje Svoboda, je verjetno zgolj naključje. Je res naključje?
V Državni zbor so tako prejeli dokumentacijo, ki je bila za predmetno preiskavo neuporabna. Bila pa je še kako uporabna za možne diskreditacije, izsiljevanja in druge mafijske rabote. Namesto, da bi prejeli finančne podatke za leto ali dve, so jih prejeli kar za 15 let. Zgodovino transakcij in podatke o poslovnih partnerjih, posojilih, nakupih, investicijah, poslovanju direktorjev in drugih povezanih pravnih in fizičnih oseb teh podjetij itd. Vse to so lahko pregledovali v komisiji po mili volji, še posebej za to zadolženi strokovni sodelavec komisije. Torej oseba, ki je strokovni sodelavec dopoldne, popoldne pa “raziskovalni” novinar na portalu Necenzurirano.
Kdo je odgovoren?
Da gre za tako očitno zlorabo oblasti in da je ob vsem tem Robert Golob še vedno predsednik vlade, je naravnost neverjetno. Ne gre namreč le za objektivno odgovornost. Nekdanja poslanka Gibanja Svoboda in prva predsednica komisije Mojca Pašek Šetinc je bila jasna. Na novinarske špekulacije (v oddaji Tarča, 7. 3. 2024), da je za vsem tem omenjena generalna sekretarka Gibanja Svoboda Vesna Vuković, je nedvoumno odgovorila, da to ni res. Da je osrednja figura v Gibanju Svoboda brez dvoma predsednik stranke dr. Robert Golob. Kar pomeni, da se takšna zadeva ni zgodila brez njegove vednosti in verjetno tudi ne brez vednosti predsednice Državnega zbora, Urške Klakočar Zupančič, takrat celo še podpredsednice stranke Gibanje Svoboda!
Volk dlako menja, nravi nikoli
Ko človek pomisli na Golobovo “ukradeno identiteto” v Romuniji, milijonske letne nagrade za “uspešnost” pri ekskluzivni preprodaji državne elektrike iz nuklearke, zmerjanje političnih nasprotnikov s fašisti ter obljube o čiščenju janšistov po inštitucijah, se mu delovanje okoli omenjene preiskovalne komisije zdi kar naenkrat nič posebnega. Celo pričakovano. Tako ravnajo takšni ljudje in njihove ekipe. Isti ptiči pač skup letijo že od začetka naših dni.
Nikar pa tega ne pozabimo ob predvidenih lepotnih popravkih Golobove garniture. Ti bodo sledili v naslednjih mesecih s krepitvijo vloge finančnega ministra Klemna Boštjančiča. Z medijskim zakritjem odgovornosti Goloba. Z odhodom Vesne Vuković v “zaledje” in prihodom novega generalnega sekretarja v Gibanje Svoboda. Z odhodom vodje kabineta Petre Škofic ter možno zamenjavo vodje poslanske skupine Sajovica. In tako naprej. A ljudska modrost je tukaj jasna: tako kot isti ptiči skup letijo, tudi volk dlako menja, nravi nikoli.
Agens delovanja trenutne oblastne strukture je slast po oblasti. Slast po vladanju, po obvladovanju družbe in ne po služenju ljudem, državi in prihodnosti družbe. Malo pudra in šminke iz grdobe ne naredi lepotice. Lahko zavede, preusmeri pozornost, zakrije marsikatero pomanjkljivost, ne prekrije pa karakterja in načina delovanja. Če želimo Sloveniji boljšo prihodnost, mora ta struktura čim prej oditi. Upravljanje z državo morajo prevzeti veliko manj arogantni, samozadostni in pokvarjeni ljudje, kot to razgalja slovenska verzija afere Watergate. Upam, da bo ta afera tudi v Sloveniji pripeljala do reforme financiranja volilnih kampanj in uličnih obvodov volilne zakonodaje. Predvsem pa boljšega nadzora nad izvršno vejo oblasti. Če bo kaj podobnega glede nadzora tudi nad sodno vejo oblasti, bo to samo še dodatna češnjica na torti.
