Slovenski cesar in njegova nova oblačila
V zadnjem času smo vedno pogosteje priča zanimivemu fenomenu. Ugledni strokovnjaki na področju varnosti in prava se v svojih ocenah in komentarjih, o delovanju slovenske vlade, za vsako ceno izogibajo neposredni kritiki. Postali so neverjetno iznajdljivi pri izbiri besed okoli Goloba in njegovih najožjih sodelavcev, kot je npr. Poklukar. Medtem, ko Golob popolnoma nekontrolirano blebeta v kamero o policistih kot spregi z mafijo pri varovanju tožilcev in Poklukar o tem, da so ministrove odločitve nad sklepi sodišč, odzivi stroke spominjajo na znano pravljico o cesarju in njegovih novih oblačilih. Nihče ne želi prvi na glas povedati, da “cesar je gol”. A zakaj? Zakaj tisti, ki bi morali biti glas razuma, ravnajo, kot da nosijo plašnice?
Slovenska praksa
V Sloveniji je praksa, da se ljudje na ključnih strokovnih položajih pogosto znajdejo v delikatnem položaju. Slovenija je majhna in denar, ki ga prejemajo prek raznih projektov, raziskav ali svetovalnih pogodb, je marsikdaj celo neposredno povezan z odločitvami vlade. Prav tako se slej kot prej vsi poznajo v posamezni branži. Zato ni nenavadno, da določeni posamezniki raje previdno izbirajo besede, kot da bi se izpostavili. Žal pa to ustvarja izjemno škodljivo družbeno dinamiko in še več, ustvarja celo videz, kot da se z dejanji politike strinjajo.
Določeni mediji v Sloveniji ne delujejo kot poročevalci dogodkov, temveč kot orodje vpliva.
Pojavlja se tudi strah pred necenzuriranimi “preiskovalnimi” medijskimi “eksekutorji”. Zelo jasno je, da določeni mediji v Sloveniji ne delujejo kot poročevalci dogodkov, temveč kot orodje vpliva. Ko nekdo, bodisi politik, strokovnjak ali novinar, pove nekaj, kar ni po volji vladajoči garnituri, ga pogosto hitro diskreditirajo ali javno osramotijo. Brez skrbi, vem o čem govorim glede diskreditacij in javnih sramotitev iz prve roke. Ta klima strahu v državi večino vodi v samocenzuro in spodkopava temelje odprte, demokratične družbe.
Cesar in njegova prava oblačila
Robert Golob je pogosto imenovan tudi “Sončni kralj”. Malo zaradi načina, kako se predstavlja s svojo spremljevalko, malo zaradi svojih pregovorno neizpolnjenih obljub, predvsem pa kako ga obravnavajo nekateri mediji. Zdi se kot figura, ki je v slovensko politiko prinesla novo vrsto avtoritativnosti, ovite v videz sproščenosti in modernosti. Njegova preteklost – rojen v premožni vplivni družini, s kariero in navezami, ki so mu odprle vrata v gospodarsko finančno elito – mu omogoča, da se pozicionira kot nekdo, ki razume moč in vpliv. A vprašanje je, kako se ta moč uporablja in kakšne posledice ima to za slovensko družbo. Kar vidimo in živimo, je precej bedno in nedostojno zdravemu razumu.
Nič ni narobe, da imamo voditelja, ki je samozavesten in zna nastopiti. A problem nastane, ko ta samozavest preide v aroganco, ko se iz javne funkcije oblikuje celo osebni kult. V našem primeru sončni dvor in cesar na njem, ki nekontrolirano blebeta in ruši vse okoli sebe. Zgolj zato, ker se ga eni bojijo zaradi diskreditacij, drugi pa zaradi pipice s sredstvi, ki bi utegnila presahniti zaradi zamere. Poglejte primer “Litijska” in proračun Računskega sodišča ali pa primer notranje revizorke ter opomina pred odpovedjo pogodbe zaradi … revizije! In prav to je tisto, kar bi morali strokovnjaki, analitiki in tudi mediji ob vsaki priložnosti jasno, ostro opozoriti in obsoditi.
Vsak predsednik vlade mora biti podvržen kritikam in nadzoru. Če tega ni, demokracija postane le Potemkinova vas demokracije v diktaturi.
Kritika je sestavni del vladanja
Vsak predsednik vlade, ne glede na njegovo popularnost, mora biti podvržen kritikam in nadzoru. Če tega ni, demokracija postane le fasada, Potemkinova vas demokracije v diktaturi. V primeru Goloba gredo zadeve še dlje. Celo njegov odvetnik nastopa kot osebni tiskovni predstavnik in na tak način prenaša politično odgovornost v pravno latovščino. Gre za zamegljevanje dejanskega vzroka. Golob se je znašel v procesu pred KPK zaradi zlorabe politične moči in ne nekakšnih pravno formalnih kršitev.
Slovenska družba žal, deluje kot noj, ki tišči glavo v pesek pred očitno nevarnostjo. Smo pred dokončno izgubo svobode in odkritim mafijskim delovanjem po sistemu “nedotakljivih”. Prilagajanje, tiho odobravanje ali celo aktivno poveličevanje voditeljev samo zaradi njihove pozicije nas pelje v nevarne vode. Ne smemo pozabiti, da zgodovina ni prijazna do družb, ki so se predale kultu osebnosti. Zdrava demokracija potrebuje odprt dialog, kritiko in predvsem pogum, da se pove tisto, kar je treba – tudi če to ni popularno.
Vsak posameznik v Sloveniji, od strokovnjakov, novinarjev do običajnih državljanov, nosi svoj del odgovornosti, da prispeva k družbi, kjer je resnica pomembnejša od ugajanja. Le tako lahko preprečimo, da bi se še naprej ponavljale zgodbe o “golih cesarjih”.
