Slovenci se bomo v zgodovino zapisali kot sado-mazohisti
Ne vem, kako je pri drugih narodih, ampak Slovenci smo nekaj posebnega. Kar ustvarimo, hitro z ritjo poderemo. Tam okoli leta 1945 so takratni oblastniki skovali kup verig, ki so bile sicer videti, kot bi bile zlate, a so bile resnici navaden pleh. To nas še danes ne moti! Z veseljem in žarom v očeh se, iz dneva v dan bolj, priklepamo na socializem, vzklikajoč, kako lepo in fino nam je!
Za povrh že lep čas preveč zaupamo tistim, katerim ne bi smeli ali pa bi morali biti pri njih vsaj zelo previdni. Hitro se pustimo prepričati. Biznisi nekih vračev, pralcev možganov, šlogarjev, sekt za ploščato zemljo cvetijo, kot že dolgo ne. sive celice pa so postale tako lene, da sploh ne razmišljajo več ne kaj je prav in ne kaj narobe. Ne zanima nas, kaj je verjetno in kaj neverjetno. Mogoče in nemogoče. Je ni stvari, pri kateri se ne bi dali popeljati žejni čez vodo.
Staro za novo
Zanimivo je tudi, da smo številne vrednote pospravili v staro šaro, tiste vsiljene, s katerimi nam že 80 let perejo možgane, pa imamo ponovno za svete in nedotakljive. Ko človek gleda procesije, ki se vijejo v Dražgoše, se mu milo stori pri srcu. »Mar ti, ki hodijo tja gor, ne vidijo druge plati kovanca? Svoje otroke učimo, kako morajo biti previdni, da ne smejo prisedati k neznancem v avto, da od takšnih, ki jim ponujajo lizike, bežijo daleč stran. Po drugi strani pa odrasli še bolj nevarne ”lizike” z veseljem poližejo, če jim jo ponudijo na pravi način.
Če tam piše, že mora biti res
Bilo je že pred leti, ko so se mediji razpisali (z imeni in priimki), da je v Žireh leglo neonacizma, pa da živimo Žirovci pod strahovlado skupine Blood and Honour. Fante, ki jih je članek omenjal, sem dnevno srečevala v krogu svojih družin ali v delovnih oblekah ali na pivu. Znanci so bili skeptični: “Milena, je sploh varno, da te pridemo obiskat?” Pa to, da so verjeli tisti, ki niso bili domačini, še razumem. Hudič je, ker so verjeli mnogi, četudi so te fante poznali. Ko bi nam povedali, da je naš otrok ukradel čokolado v trgovini, bi se počutili, kot da je konec sveta. A ko nam politiki v vpregi s svojimi ”predpražniki” kradejo ”vse živo”, skomignemo z rameni in smo tiho. Češ, kar naj, da le nam dajo kakšno drobtinico.
Ste gledali zadnjo Tarčo? Ste? In kako se počutite? Prijetno? Verjetno res, saj je odgovornim uspelo, da so našli dve žrtvi, ki sta bili ”kot slučajno”, njega dni povezani z SDS. Veste, ko enkrat posredno in neposredno napišejo, da je za ” vse” kriv JJ, se resno vprašam, kako se počutijo resnični krivci, ko jim je ponovno uspelo pretentati naivno ljudstvo.
Ko Triglav postane čaršija
Nam, Slovencem, je hišica, v kateri živimo, sveta. Okoli nje zasadimo živo mejo ali postavimo ograjo, namestimo varnostno kamero in si kupimo divjega, malo norega psa, da z renčanjem prežene slehernega nezaželenega obiskovalca. Ko pa spremljamo, kako se Slovenija spreminja v nekakšno ”čaršijo”, kjer si nekateri brez težav odrežejo poljubno velik kos zase in za svoje, nam pa ni dosti mar.
Ta, ki je kupil za šest milijonov računalnikov in jih spravil v skladišče, da se umedijo, me mičkeno spominja na moj prvi nakup računalnika. Zanj sem s pomočjo kredita z odplačilno dobo treh let, odštela okoli 5.000 DEM, prepričana, da bo ta investicija trajala ”za zmeraj”. Čez dve leti so bili računalniki že pol cenejši in jaz, naivnica, sem bila prepričana, da mi bodo starega vzeli v račun pri nakupu novega. Ko sem to omenila prodajalcu, se je začel valjati po tleh od smeha: “Starega peljite na odpad, ker za drugam ni,” mi je rekel.
Če ne bomo brali, nas bo popralo (T. Pavček)
Odraščala sem v času, ko je bila knjiga svetinja. Ni jih bilo veliko in knjigožer mojega kova, je tisto, kar je bilo na policah v knjižnici, mimogrede prebral. Danes? Knjig je toliko, da bi lahko brali noč in dan, pa še ne bi prebrali vsega, kar izide zgolj v enem letu! Koliko jih je, ki sploh še kdaj vzamejo knjigo v roke? Koliko jih je, ki se z vso strastjo predajajo branju, četudi letijo ošpičene preklje izpod neba?
Slovenci se bomo v zgodovino zapisali kot sado-mazohisti. Ga ni naroda na svetu, ki bi ploskal vladarjem, ki že pred izvolitvijo obljubljajo zvišane davke. Češ, kaj vam bo večja plača, z več denarja pride le več skušnjav za zapravljanje. Si lahko predstavljate, koliko knjig bi lahko kupil vsak od nas, če bi bili davki v mejah normale? Kolikokrat bi lahko šli na večerjo s prijatelji? V toplice? Si privoščili masažo? Ko opazimo na ulici slepega z belo palčko, se nam zasmili v dno srca. Škoda, da ne ”porajtamo”, da smo, žal, sami še bolj slepi od njega. Za povrh pa tudi gluhi in vodljivi kot majhen otrok.
