Sklece, solze in mehkužci v Slovenski vojski
Ob novici, da so se vojaki med usposabljanjem v Slovenski vojski uprli sklecam in povišanem glasu komandirja, sem se najprej začel glasno krohotati. Ko me je smeh minil, me je pa zmrazilo. Komu mi pravzaprav prepuščamo državo? Anonimna pritožba, ki jo je podalo nekaj udeležencev Temeljnega vojaškega-strokovnega usposabljanja (TVSU), je jasen signal, da kot družba tonemo v nekakšno pinki binki mehkužasto razvajenost. Vrednote, kot so disciplina, vztrajnost in osebna odgovornost, se menjajo s pritožbami in zahtevami po nekakšnih ugodnostih. Dodatne fizične aktivnosti, dvigovanje glasu in pomanjkanje toaletnega papirja so postali razlogi za domnevno kršenje vojakovih pravic. Resno?
Resničnost ni vedno prijazna
Kot nekomu, ki je preživel leto dni v jugoslovanski vojski, se mi zdi takšna pritožba naravnost smešna. Po domače bi rekli: za dve okoli ušes. Očitno smo pred nekaj desetletji bolje razumeli, da je vojska institucija, ki oblikuje karakter in pripravlja posameznika na resnični svet tam zunaj. Ta pa ni vedno prijazen. Saj poznate tisto modrost o ciklični naravi sveta, kajne? Težki časi ustvarijo grobe ljudi. Takšni ljudje sčasoma ustvarijo lepe čase, v lepih časih pa se ustvarjajo mehkužci. Saj vendar ni več razloga, da bi bil nekdo grob in neusmiljen, človek je pa itak kot zlata ribica. Če danes mladina čoporativno poje slavo komunizmu, je vsak komentar ob tem pravzaprav odveč. Zato sem v uvodnem delu zapisal, da me je ob tej novici iz vojašnice postalo strah. Ker mehkužci z opranimi možgani naravno ustvarjajo pogoje za težke čase. In ti časi pridejo. Vedno.
Se je komandir zadrl na vojaka? Oh, kakšna groza, kajne?
Ti. “kazenske” fizične aktivnosti (sklece, počepi ipd.) vojakov med usposabljanjem niso nobena resna kazen. Gre za orodje, s pomočjo katerega se gradi disciplina, vztrajnost in seveda tudi telesna pripravljenost. Vojska preprosto ni kraj za razvajanje. Krajem za razvajanje se reče “spa”, “welness” in podobno. Vojska pa je institucija, ki pripravlja posameznike za boj z namenom branjenja države. Gre torej za pripravo na situacije, kjer ni prostora za izgovore ali pritožbe. V resničnem boju nihče ne vpraša, ali ste se dovolj ogreli, da se boste lahko izmikali kroglam ali tekli v zaklon, ko bo sovražnik začel streljati na vas.
Ni vsako glasno govorjenje že kar poniževanje
Se je komandir zadrl na vojaka? Oh, kakšna groza, kajne? Dvigovanje glasu in stroga komunikacija je pač del vojaške kulture. Namen ni poniževanje! Gre za krepitev odpornosti in sposobnosti sprejemanja ukazov v stresnih situacijah. V vojni ni prostora za razprave ali dvome. Ko te grabi panika, bes ali malodušje, so ravno jasni in glasni ukazi tisto, kar te ohranja v stiku z realnostjo in s tem pogosto tudi pri življenju. Odločnost in izvrševanje ukazov lahko kaj hitro pomenita razliko med življenjem in smrtjo. Res pa se morajo mehkužasti vojaki navaditi tudi na takšno komunikacijo. Očitno so ves čas pri svojih mamicah in očkih vajeni pohval za vsak najmanjši napor.
V boju nihče ne vpraša, ali ste se dovolj ogreli za izmikanje kroglam ali tek v zaklon, ko sovražnik strelja na vas.
Mladi vojaki so se baje pritožili tudi nad pomanjkanjem toaletnega papirja in rokavic za čiščenje sanitarij. Saj ni res, pa je. V naših časih smo se v vojski zelo hitro naučili samoiniciativnosti in prilagodljivosti, saj je več stvari manjkalo, kot pa jih je bilo tam, kjer bi morale biti. Ni toaletnega papirja? Poišči alternativo. Ni rokavic? Izpelji tako, kot so to izpeljali vsi pred tabo. Še dobro, da mladi vojački mehkužci niso zahtevali snažilke. Kakšen očka bi jo z lahkoto in veseljem plačal za svojega sončka. Žal so tudi slabi (beri: umazani) pogoji in neudobje del treninga, ki bodoče vojake pripravljajo na resnične razmere na terenu.
Pomanjkanje prostega časa v vojski?
Jok in stok glede pomanjkanja prostega časa? Dobrodošli v vojski! Življenje vojaka pač ni 8 ur in gremo domov. Namen vojaškega usposabljanja je pripraviti posameznika na ekstremne razmere. Tudi takšne, kjer bo počitek luksuz. Utrujenost in neprestan pritiski so del izobraževanja, ki simulira resnične razmere, kjer preprosto ni prostora za pritožbe. Še kako dobro se spomnim, ko smo se vrnili v kasarno po večdnevnem “maršu”. Utrujenim, da bi lahko spali kar stoje, nam je ob prihodu pozno zvečer sledila redna rutina glede čiščenja opreme, oblačil in osebne higiene. Zjutraj pa kot da se ni nič zgodilo, spet tečnarjenje okoli urejenosti osebnih omaric ti. “kaset” in pospravljenih postelj na “črtico”. Bolje rečeno, razmetavanje postelj, če ni bilo vse nategnjeno in poravnano. Tudi razmetavanje postelj in pregledovanje urejenosti garderob ima namreč svoj namen. Vojake uči organiziranosti in pripravljenosti. Na bojišču namreč ne bo prostora za nered ali neurejenost. Izgubljeni copati so majhna cena za lekcijo, ki uči, da je disciplina osnova vsakega uspešnega vojaka.
Prihajajo težki časi
Ko sem spremljal to novico, pa nisem zaznal samo nezadovoljstva nekaj fantkov, ki se niso pripravljeni soočiti z brutalnostjo tega sveta. Zaznal sem predvsem simptom družbe, ki izgublja stik z realnostjo. Dandanes vse prepogosto vidimo, kako se ljudje umikajo pred izzivi, namesto da bi se z njimi soočili. Zaznal sem kulturo, ki spodbuja izgovore in odvisnost od ugodja, namesto da bi gradila odpornost in vztrajnost. Takšno vedenje ni samo problem teh posameznikov, ampak simptom širše družbe, ki postaja vse bolj odtujena od resničnega sveta. Človek, ki ne razume, da je napredek v življenju možen le z eno nogo izven lastne cone udobja, se ni sposoben soočiti s težkimi časi, ki neizbežno prihajajo. Življenje je neizprosno in zahteva prilagodljivost, vztrajnost ter sposobnost soočanja z neprijetnostmi. Ko se družba odpove tem vrednotam, začne propadati. Mehkužci so kolektivna rana, ki spodkopava temelje našega napredka in varnosti.
Napredek v življenju je možen le z eno nogo izven lastne cone udobja. Kdor tega ne razume, se ni sposoben soočiti s težkimi časi, ki neizbežno prihajajo.
Namesto popuščanja pritožbam in nižanja standardov, moramo vzpostaviti trdnost in odpornost kot osrednji vrednoti. Ti lastnosti nista pomembni le za posameznike, ampak za celotno družbo. Brez njih ni mogoče ohraniti suverenosti, varnosti in blaginje. Težki časi prihajajo in to zagotovo. Narava zgodovine je ciklična. Ko lepi časi ustvarijo generacije, ki ne poznajo boja ali odrekanja, je neizogibno, da postanejo premalo pripravljeni na izzive, ki jih svet postavlja prednje. Prav takšne pritožbe so znak, da prihajajo še kako težki časi. Mehkužci, ki ne razumejo, da so trdo delo, disciplina in odpornost ključni za dolgoročni uspeh, so glasna napoved tistega, kar nas čaka. Pripravite se!