Čakalnica življenja ali življenjske preobrazbe. Bolezen ustavi, trezni, oblikuje. Ko misliš, da je vsega konec, se življenje začne. V trenutku se vse spremeni, a moč je.
Sivi hodniki in svetloba življenja
Sivo beli hodniki, koraki, zapiranje in odpiranje vrat, glasovi vseh vrst, brez vonja, trdi sedeži. Čakalnica na Onkološkem inštitutu. Mimo nas se sprehajajo zdravniki, sestre, vsak ima svoj korak, postavo. Gledam jih kot bele modre angele. Na moji desni in levi strani sedijo ljudje, moški in ženske, mladi, bolniki in njihovi spremljevalci. Redki se pogovarjajo. Občasno se sliši jamranje in pritoževanje, kako je potrebno dolgo čakati. Kot da ždijo nad čakalnico črni oblaki skrbi, negotovosti. Napeto in težko ozračje. Nato se sliši visoki glas medicinske sestre in pokliče pacienta. Nekdo pripomni: “No, pa ste na vrsti.”
Najdem kotiček tam v kotu in sam sebi rečem, ne pusti se motiti, zdaj si tu in čakaj. Navadil sem se. Na vsakih pet tednov prihajam na ta hodnik v čakalnico. Pozdravim, nekateri odzdravijo, slišim mrmranje, včasih dober dan. Veliko nas je, kot pravimo, vse črno na čudnem sivem hodniku. Ni simpatičen, a to je hodnik, kjer čakamo na podaljšanje življenja. Borimo se za zdravje. Čuden hodnik, a poln življenjske borbe. Nekateri so bili tu pred nami in jih ni več.
Te prostore sem začel spoznavati leta 2020. Leta 2019 v decembru sem se zaradi krvavitve znašel v bolnici. Tumor na ledvici, nekaj tednov kasneje so našli raka na pljučih. V trenutku sem vstopil v novo zgodbo življenja. Tako se življenje obrača. Zdravnik presodi, da se vse da rešiti, v kolikor je zdrava ledvica še dobra. Zdravnik me je potolažil in mi dal spodbudo, da sem dovolj močan in trden. “To je čisto enostavno”, je zatrjeval. Ni me prepričal, rahlo potolažen sem pa bil.
Nočem se samemu sebi smiliti
Čez nekaj tednov ležim v bolnici. Čakam na odstranitev ledvice. V sobi sta na moji desni dva možakarja, ki se tudi borita z rakom. Nemiren sem, negotovost je ves čas v meni. Veliko vprašanj. Koliko časa bom še živel, kaj bo z menoj? Nočem se samemu sebi smiliti. Kličejo me prijatelji in me previdno vprašajo, kako sem. Zelo trdno in jasno odgovarjam, da sem dobro. Znotraj mene vre. Poslavljam se od življenja.
Dva sotrpina v sobi sta oba mlajša. Pa si mislim, zakaj se mučim. Doživel sem 60 let, bilo je lepo, lahko bi dlje živel. Če mi ni dano, naj tako bo. Dva možakarja. Eden poročen, ima ženo in otroke. Gledam fotografije njegove družine, vidim solze v očeh. Kruto. Drugi prijatelj iz bolniške sobe je sam. V težkih okoliščinah je delal in garal. Ne razmišlja o smrti, pravi, kar bo, pa bo. Molim in razmišljam. Sprašujem Boga, zakaj vse to in kaj sem narobe naredil. Nobenega odgovora ne slišim, malo sem pomirjen.
Prosim Boga, da bi znal sprejeti vse, kar se dogaja in kar se še bo.
Zvečer sedim na postelji in molim
Kregam se sam s seboj, zakaj ne znam sprejeti, kar se dogaja. Zvečer sedim na postelji in molim. Nato vidim, kako mi Bog oče odpira paket življenja. Ponudi mi, da ga sam odpiram. A v trenutku, ko se trudim odpreti lepo zavit paket, me ustavi in mi pove, da to ni v moji moči. V tistem trenutku mi je bilo jasno povedano, da moram sprejeti bolezen kot del mojega življenjskega paketa.
To ni moje, to je božje. Mir me je objel. Tišina in notranja sreča. Sprejmi, tako kot je. Sam ne boš zmogel, dano ti bo. Da, tako se je začela pot sprejemanja bolezni, ki je skrivnostna, nepredvidljiva. In še eno sporočilo je prišlo k meni. “Ne boj se, bil si v božjih rokah in boš ostal.”
Ko gledam nazaj, se zavedam, da mi je Bog dal ljudi in prijatelje, ki so mi veliko pomagali. V župniji Selca v Selški dolini, kjer sem bil takrat duhovni pomočnik, so me v času bolezni spremljali z molitvijo, romanjem na Brezje, celonočno molitvijo. Resnično, bil sem v božjih dlaneh. V veliki nebogljenosti in nemoči, Bog poskrbi. Imejte to pred očmi. Hvala vsem v župniji Selca! Ozdravili ste me. Danes ste z menoj. Za vedno boste ostali moj steber milosti.
Po štirih letih terapije sem vedno na začetku. Negotovost je prisotna. Pojavili so se drugi problemi. Na še edini zdravi ledvici se je pojavila pika. Na ščitnici je nekaj narobe. Krvna slika ni dobra. Imunoterapija me spremlja in dela svoje. Vidne so posledice, stranski učinki terapije. Učim se živeti v negotovosti. Življenje je postalo bogato. V čem? Vsak dan se zahvaljujem za vse. Vse mi je postalo čudovito in veličastno. Življenje je dar. Saj nisem razumel te trditve. Kaj vse je šlo mimo mene, ker je bilo vse samo po sebi umevno. Površno življenje ni spoštljivo življenje.
Pa pravijo, da bolezen človeka uniči
Pa pravijo, da bolezen človeka uniči. Srečanje z boleznijo je najbogatejše obdobje v moji zgodbi. Hvaležen sem, da imam toliko energije in moči, da še lahko razmišljam, ustvarjam in se veselim narave in življenja. Veliko mi pomagata Bog in narava. Najhujše, ko razmišljam o smrti, je to, da s smrtjo zapuščamo lepoto stvarstva, ljubljene ljudi. Če sem se pred smrtjo bal razmišljati o odhajanju s sveta, se danes ne bojim. Ni me strah. Vem, da bolezen, kot je rak, približa mojo pot k razmišljanju o slovesu s tega sveta. To je resničnost življenja in tako je. Smrti se ne smemo bati, če se znamo zahvaljevati za vse in se zavedati, da gremo po smrti nazaj k Bogu od koder smo prišli.
Bolezen, vsaj zame, je najmočnejšo vzgojno sredstvo. Vedno, ko prihajam na terapijo vem, da me čaka približno šest do sedem ur čakanja. Čakanje in potrpežljivost dobivata vzgojno moč. Lahko znorim od dolgočasja, kritiziram in godrnjam. To pomeni borbo s samim seboj. Takoj na začetku terapije sem naredil program, kaj bom delal, ko bom čakal na zdravniški pregled in terapijo. S seboj sem prinesel dobro knjigo. Vzel sem s seboj pisalo in beležko. Na telefonu sem pisal razmišljanja ob svetopisemskih odlomkih. Na računalniški tablici sem si ogledal kratek vzgojno izobraževalni film.
Veliko sem se naučil
Veliko sem se naučil in se učim, ko opazujem čakajoče paciente. Veliko godrnjajo, se pritožujejo, izražajo nezadovoljstvo. Protestirajo, se jezijo, se spravljajo na politiko. To je zelo težko poslušati, zato sam sebe discipliniram, da ne slišim ničesar. Nočem. Ne dajem si slušalk na ušesa, ampak se potopim v knjigo ali v pisanje. Potrpežljivo čakanje je zelo pozitivno, to ni zavržen čas. Veliko razmišljam o sebi, o moji preteklosti. Velikokrat se razveselim življenja, saj se spomnim, da mi je po letu 2019 dano novo življenje. Še vedno sem živ. Molim in prepuščam Bogu. Prosim Boga za moč. V trenutku so pred mojimi očmi ljudje, ki sem jih srečal v bolnici, a jih ni več. Žalost me objame, a se zdrznem in razveselim življenja.
Onkološki oddelki so kraj, kjer se borimo za življenje.
Hrepenenje po življenju, borba za življenje. Ne veš, če sam ne doživiš, koliko je v nas želje po življenju in kako smo pripeti na strast po življenju. Neverjetno, kako močna energija. Ljudje res vse naredimo za življenja. V želji po življenju iščemo vse, da bi ostali živi in imeli dostojna življenja. Kemoterapija in imunoterapija sta zahtevni terapiji, ki treseta telo in psiho, spreminjata značaje ljudi in še marsikaj.
Borba in strah za življenje. To je potrebno videti in tudi doživeti. Štiri leta opazujem ljudi, ki so v strahu, hrepenenju po zdravju in v borbi za življenje. Nekateri so včeraj čakali, danes so že pod senco cipres in se veselijo pri svetem Petru. Tako krhko je to življenje. In vsi smo borci, starejši in mlajši.
En sam cilj je pred nami.
En sam cilj je pred nami. Doktor Tomaž Milanez mi je po prvih terapijah dejal: “Uspešno podaljšujeva življenje.” Tako noro in težko se mi je zdelo, a danes je to vsakodnevni cilj in sem tega vesel.
Kaj ljudje v svetu počnemo? Prepričani smo v lastno vsemogočnost. Bolj mislimo, da vse obvladamo, bolj smo povedali svetu in sebi, da smo krhki kot steklen kozarec. In sivina onkoloških hodnikov kliče k življenju na drugačen način.
Ne bojmo se teh hodnikov. Govorijo o resničnosti vsakodnevne radosti življenja. Danes se veseli življenja. Če te jutri čaka težka bolezen, se boš naučil kako je življenje sveto, enkratno in lepo.
Foto: Osebni arhiv; Portal24
