Simon Gregorčič in ideološke zablode
Domoljubje, kulturna dediščina in svoboda govora so še kako pomembne teme. Verjetno se vsaj o tem strinjamo kar vsi. Zato me vedno znova preseneča, kako nizko lahko pade razprava o njih. Primer Gregorčičevih verzov na jumbo plakatih je zadnji lep primer. Si lahko predstavljate, da so jih nekateri celo javno označili za “sovražni govor”? Pesnik Simon Gregorčič, ki je Slovencem podaril globoko osebne in narodnoobrambne verze, je postal tarča kritik očitno zelo majhnih ljudi. Takšnih, ki ne razumejo, da literatura presega trenutne politične agende in ideološke okvire.
Simon Gregorčič je bil seveda človek svojega časa, hkrati pa je bil tudi vizionar. Njegove pesmi, kot so “Človeka nikar”, “Naš narodni dom” in znamenita “Soči”, so del narodnega spomina. Njegovo delo je bilo nekoč vir navdiha in upanja. Še posebej za Primorce, ki so v času fašističnega zatiranja njegove verze brali skrivaj. Predstavljali so namreč upor proti škornju zatiralskega režima. Ta zgodovinski kontekst je ključen za razumevanje Gregorčičeve poezije, ki ne vzpodbuja sovraštva, temveč slavi svobodo, narodno zavest in človeško dostojanstvo.
Zakaj bi nekdo Gregorčičeve verze razglasil za sovražni govor?
V zvezi z Gregorčičem in jumbo plakati je potrebno omeniti predvsem komentarje nekaterih vidnih posameznikov, celo na televiziji. Gregorčičeve verze so označili za sovražni govor. Obstaja seveda več možnosti, zakaj bi to nekdo storil, a nobena od njih ne pušča dobrega okusa. Prva možnost je seveda ta, da razni wannabi strokovnjaki za vse preprosto ne poznajo slovenske književnosti. Niti toliko, da bi vedeli kdo je Simon Gregorčič. Kaj šele, da bi poznali kontekst, v katerem je pesnik ustvarjal. Že sama misel na to je žalostna. Od nekoga, ki ima v javnosti določeno avtoriteto in ga zato tudi vabijo pred TV kamere, pričakujemo, da bo pred izjavo preveril vsaj osnovna dejstva.
Degradacija slovenske kulture
Rezultat takšnega pristopa pa ni le degradacija slovenske kulture, ampak tudi nevaren precedens za našo družbo. Ko mediji in vplivni posamezniki začnejo vsebine vrednotiti zgolj skozi ideološke filtre, ne glede na kontekst in zgodovinsko vrednost, se znajdemo na točki, kjer se briše zgodovinski spomin in z njim povezana naravna identiteta. To, da sta Gregorčič in plakat z njegovimi verzi postala “problematična”, medtem ko so plakati s populističnimi slogani političnih strank povsem sprejemljivi, pove veliko o dvojnih merilih, ki veljajo danes.
Namesto da bi različni wannabe komentatorji izkoristili TV platformo za spodbujanje odprte razprave o kulturi, domoljubju in slovenski literaturi, smo priča plitvemu blebetanju, ki je prilagojeno trenutni ideološki modi. Toda Gregorčičeva poezija je preživela fašistično cenzuro, komunizem in številne zgodovinske pretrese – preživela bo tudi to. Slovenci, ki spoštujemo svoje korenine, bomo poskrbeli, da njegova dela ostanejo del narodnega spomina, ne glede na trenutne ideološke muhe in medijske senzacije.
