Sara Logar: Otroški spomini in smisel življenja
Včasih ko pogledam svoje stare slike, vidim nasmejano punčko, ki je rada pela, plesala, rada je nastopala. Bila je tako polna življenja, zares je znala živeti sebe.
Še nekaj let nazaj sem si želela precej drugačnih stvari, želela sem si drugačnega življenja. Zdaj ko gledam za nazaj mi postaja vedno bolj jasno, da želje niso bile moje.
Nahajamo se v precej zanimivih časih, v časih velikih sprememb, verjetno zmeda, o tem kdo smo še nikoli ni bila večja. Poleg iskanja smisla o tem kdo smo, je v ospredju iskanje tudi svojega poslanstva. Večkrat zmotno naše poslanstvo enačimo s svojo službo. Ampak poslanstvo ne potrebuje biti nujno naša služba. Poslanstvo so lahko naši darovi s katerimi smo bili rojeni. Je nekaj kar nam je tako domače, vsakdanje, da tega sploh ne opazimo. Vsak ima nekaj kar mora predati svetu, ljudem. Največkrat so to najenostavnejše reči.
Pomaga, če se spomnimo kaj smo radi počeli kot otroci, saj otroci do šestega leta starosti točno vedo kdo so in sebe tudi polno živijo. Nato se zgodi programiranje in postanejo to, kar si želi svet da postanejo. Ker se pa svet spreminja, smo bili nekako prisiljeni, da se zopet najdemo. Da najdemo tisti smisel življenja, tisti plamenček, ki nas bo vrgel zjutraj iz postelje, tisto nekaj več.
Stvari, ki jih počnem tudi danes
Ko sem se sama spominjala kaj vse sem rada počela kot otrok, do šestega leta, mi je hitro postalo jasno, da so to vse stvari, ki jih rada počnem tudi danes. So stvari, ki me polnijo in mi dajejo smisel, pa sem se jih veliko let otepala. Spomnim se, da sem še na začetku osnovne šole govorila, da bi bila rada učiteljica. Podajanje znanja, nastopanje mi je bilo od vedno domače. Ampak sem do srednje šole seveda pozabila na vse to, saj sem želela nekaj več, nekaj posebnega, nekaj drugačnega, nekaj kar sploh ni bilo jaz.
Zadnja štiri leta na dnevni bazi spremljam ljudi na poti do boljšega zdravja, do boljšega počutja, pa na začetku sploh nisem opazila, da gre v bistvu za proces učenja, za proces predajanja znanja, ki mi je tako domač.
Proti koncu osnovne šole in v srednji šoli sem bila prepričana, da si želim živeti v velikem mestu, v stanovanju, mogoče celo v tujini. Želela sem si pomembno službo, pomemben položaj, zapolnjen urnik, velik avto, draga oblačila itd. Ko zdaj gledam za nazaj niti ena želja ni izhajala iz mene. Bilo je samo vse tisto, kar sem mislila da potrebujem, da bom lahko srečna. Tisto, kar sem videla, da imajo ostali, pa sama nisem imela.
Danes uživam v najbolj preprostih rečeh in so moje želje bistveno drugačne od tistih izpred parih let. Danes si želim počasnih juter, čim bolj praznega urnika, dolgih sprehodov, veliko časa za branje knjig, zdravo in kvalitetno hrano in vodo, ter veliko druženja z vsemi, ki jih imam najraje.
In opažam, da si takšnega počasnega, a polnega življenja želi vedno več ljudi.
Vedno več ljudi se odloča za ponovno življenje v naravi, za pridelovanje svoje hrane, za počasnost. Vrednote in prioritete se spreminjajo.
Smisel življenja je biti, da živimo polno sebe v vsaki situaciji, v službi, v odnosih. Da počnemo stvari, ki nas zares napolnijo. In to je tisto nekaj več, kar vztrajno iščemo.
Sara Logar, dipl. dietetičarka in naturopatinja, terapevtka Planeta zdravja
Portal24; Foto: Osebni arhiv
