V praksi prepoznavam izjemen upad potrpljenja, vztrajnosti in predanosti v zvezah. Kot da bi zaljubljenosti danes vzklile hitreje kot nekoč in tudi rekordno hitro dogorele. Kot da bi imeli prag vznemirjenja že tako visok, da nam »navadne«, zdrave zveze ne dišijo več. Neprestano se morajo dogajati presežki, ki nas vržejo zdaj v to, zdaj v ono skrajnost. Vse je dobro. Klofute ali ekscentrične naslade, samo da ne ostanemo nekje vmes v sivi mlačnosti.
Tako zelo smo se že usposobili, da smo pomembni, da se nam vse drugo zdi že zanemarljivo. Potemtakem smo že tako zaljubljeni sami vase, da partnerja izbiramo zgolj kot svoj podaljšek, kot svoj dodatek ali svojega oboževalca. Izbiramo nekoga, ki je najbolje ulit po nas, sami pa smo se pripravljeni prilagajati zgolj za tiste prve čarobne trenutke, ko nas še držijo hormoni. Takoj, ko akcija popusti, pa svoje zveze označimo za ruševine, ki jih je treba podreti in zapustiti ter iskati nov, lep bleščeč dvorec, v katerem se bomo lahko udobno nastanili, vse dokler se spet ne ponovi enaka zgodba.
Če menite, da je toliko zgodb, kot je nas, in da je prav vsaka drugačna, kar zadeva naše zveze, vas moram razočarati. Pravzaprav lahko zveze strnemo v zgolj nekaj kategorij. Znotraj njih obstaja tu in tam kaka izjema, ki pa zgolj potrjuje pravilo.
Odkar vemo zase, so bile zveze zgolj dveh vrst. Tiste premišljene, ki jim rečemo tudi preračunljive, in tiste srčne, ki jih (roko na srce) vodijo človeški goni. Ni veliko izbire, kajne? Zveza se lahko tako rodi iz ene od teh dveh odločitev, lahko zaradi njiju obstane ali zaradi njiju razpade. Znotraj kategorije »premišljenih« lahko najdemo več razlogov, na podlagi katerih se partnerji odločajo o svojih naslednjih potezah. Finance, nepremičnine, otroci, prenizke ali previsoke samopodobe, nakopičena in nenaslovljena čustva preteklosti ipd. To je kategorija, ki obeta tek na dolge proge. Tista, v kateri pa se zmotno obračamo na srce, pa je velikokrat izkrivljenih misli in predvsem uspešna na kratke »šprinte«.
Toliko imamo povedati o srčnih izbirah, vendar je to velikokrat krinka želja, ki tlijo skrito, nimajo pa prave osnove, da bi stale same zase. Ne končajo se vsi filmi na vrhuncu sreče po naključju. Tako se zgolj izognejo prikazovanju vsem zapletom in »sranju«, ki sledi po vsej tej medeni sreči, ki doleti akterje. Dejstvo je, da smo zmožni srečne vrhunce v življenju doživljati večkrat, nikakor pa ne moremo enega pretvoriti v konstanto. In ko doživimo padec in pomanjkanje doživetega vzhičenja in doze »cukra«, bo naša miselna naravnanost določila, kako se bomo z zadevo spoprijeli/soočili.
Nekateri bodo razočarano in depresivno vztrajali do konca, nekateri bodo sladki nektar začeli iskati drugje. V praksi v vsakem primeru to pomeni, da se največkrat prepustimo eni ali drugi skrajnosti, redko pa znamo kombinirati. Trdna zveza je pletež preračunljivosti in srčnosti. Eno dopolnjuje drugo. V enem življenjskem obdobju prednjači prvo, potem se zadeve spet obrnejo. Nikakor ne moremo govoriti o konstantah, zagotovo pa lahko govorimo o odločenosti. O vsakokratnih odločitvah, ali smo »in« ali »out«. In potem »ali sploh …« ni več vprašanje, temveč je pomembno samo še, »kako« bomo to dosegli. To je pa šele tisto, kar izrazi iskreno ljubezen. Na vse, kar je pred tem medenega, glejte kot na zaljubljenost.
Veste, kaj je ljubezen? Ko vam gre po vsaj desetletju zveze partner mnogokrat na živce, vendar ne bi oklevali niti sekunde, če bi mu morali dati svojo ledvico. Ko se vam po dvajsetih letih skupnega življenja zdi njegovo smrčanje že tako nevzdržno, da ločite spalnice, vendar bi šli raje vi na operacijo ušes, ko pomislite, kakšno bi bilo življenje brez njega. Ko se v mislih poigravate z mislijo, da bi bilo najbolje, da se razidete, pa vam gre na bruhanje od muke, ko pomislite, da bi se mu lahko kaj zgodilo.
Vse to so primeri iz prakse. Vse to je posledica iskrenih samoizpraševanj, ko te življenje pripelje na rob odločitve. Vse to so iskreni zaključki, ki so utišali dvome, nezadovoljstva in napačne predstave, kakšna naj bi partnerska zveza bila. Dejstvo, da je v dvoje lepše in da otroci potrebujejo oba starša, drži. Ne drži pa mnogo izkrivljenih predstav, ki smo jih pridobili na poti in jih še vedno prejemamo.
Samo ena zgodba je vaša zgodba. Če se zapletate v svojih razmišljanjih, se pogovorite z nekom, ki vam bo pomagal širiti miselni okvir. Ni vsaka zveza zanič, čeprav si jo tako želimo zaradi lastnih slabosti prikazati, in ni vsaka zveza blagoslov, če nam ne dovoljuje teh slabosti preseči.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ, več njenih kolumn pa je na voljo TUKAJ.
