»Ko spremenimo sebe, se spremeni tudi svet okoli nas,« je zapisal Goethe. Če je zunanji red okoli posameznika res ogledalo njegovega notranjega sveta, potem so slovenske ceste zrcalo duševnega stanja naše družbe. Preozke, z zastarelo ureditvijo in kupom nelogičnih ovir oz. omejitev. Kot otroška soba, polna igrač in druge navlake vsepovsod.
Muzej na prostem
Slovenski avtocestni križ postaja pravi muzejski eksponat. Zgrajen za promet izpred dveh ali treh desetletij, danes poka po šivih. Vsako poletje, v Ljubljani in njeni širši okolici pa kar celo leto, vsako jutro in okoli 16h, se na njem nabirajo obupne kolone. To pa ni samo prometna težava, temveč simptom globljega stanja družbe in predvsem politične brezbrižnosti. Lani smo skozi poletne dni, na avtocesti proti morju, doživljali prave mazohistične podvige: gneča že ob devetih zjutraj, popoldne pa občutek, da bi bil daleč najbolj profitabilen biznis v državi prodaja sladoleda na odstavnem pasu. Kako bo letos? Nič bolje. Kako pa naj bo? Edina stalnica, ki jo slovenska politika še obvlada, je zagotavljanje prometnih zastojev in visokoletečih obljub
Hrvaška je razumela
Hrvaška je že v devetdesetih, takoj po domovinski vojni, razumela, da je stanje na cestah enako duševnemu stanju družbe. Med Zagrebom in Splitom so potegnili novo cesto, razširili staro, investirali v prihodnost. Slovenija? Kje je tretja razvojna os? Povezava s Koroško? V Sloveniji še vedno sanjamo o »trajnostni mobilnosti«, medtem ko naš avtocestni križ že desetletje diha na škrge. Manj voženj ni rešitev za slabo infrastrukturo. To je priznanje politične lenobe. Namesto da bi gradili, širili in modernizirali, poslušamo floskule o zmanjšanju hitrosti na 110 km/h in o čarobnih rešitvah z vlaki, ki seveda obstajajo samo v PR-kampanjah.
Gospodarska škoda
Zastoji niso le prometna nevšečnost. Kradejo čas, živce, produktivnost. Se je kdo že kdaj resno vprašal, kakšna gospodarska škoda je to stanje v kolonah? Vsak dan, ko Slovenci stojimo v kolonah, izgubljamo ure življenja. Ure, ki jih mora nekdo plačati. Tako ali drugače je čas pravzaprav edina dobrina, ki jo imamo vsi omejeno količino na razpolago. Stres raste, profitabilnost pada, osebnostni in gospodarski razvoj nacije pa se duši v pločevini. Če se otrok v razmetani sobi spotika ob Lego kocke in pada po igračah, potrebuje red. Ne pa nasveta, da naj hodi počasneje. Enako velja za državo. Če ne znaš pospraviti svojih cest, kako misliš upravljati z državo? Politika, ki sanja o zmanjšanju prometa brez novih cest, sanja na račun našega življenja v kolonah in nas vleče v gospodarski zlom. Podobno, kot nas slabo upravljanje Pošte vodi v drage poštnine in s tem uničenje malega podjetništva zaradi nezmožnosti poceni dostave malih pošiljk po državi.
Vsak dan, ko po Sloveniji stojimo v kolonah, izgubljamo ure življenja. Ure, ki jih mora nekdo plačati.
Politika, ki nas gospodarsko uničuje
Levi politični pol, ki tako vneto nasprotuje širitvi avtocestnega križa, se slepi z ideologijo »trajnosti«, ki v praksi pomeni stagnacijo. Dobesedno! Namesto da bi se lotili gradnje, se zatekajo k PR-govoricam o kolesarskih stezah in »manj vožnje«. A realnost je kruta: Slovenija ni Nizozemska, kjer lahko vsi kolesarijo v službo. Ljudje dnevno migrirajo iz vasi brez avtobusov in iz mest brez vlakov. Rešitev ni v tem, da se manj vozimo, ampak da se vozimo bolje. Tudi po cestah, ki so dovolj široke, dovolj moderne, dovolj pametno zasnovane.
Sebi anekse, volilcem PR floskule
Ko zmanjka poguma za napredek, pridejo na vrsto PR in floskule. Namesto da bi se politika spravila k pospravljanju svoje “sobe”, ustvarja nekakšne super lepe famozne železniške postaje, do katerih vlak komaj prisopiha, saj ne more hitreje zaradi uničenih tirov. Kako je mogoče, da nam ta politika prodaja zgodbice o počasnejši vožnji ali o tem, kako bomo kar naenkrat vsi presedlali na vlake, ki jih ni? Tako, da predsedniku vlade podjetniki ploskajo, ko jim razlaga o “optimizaciji poslovanja” s selitvijo posla na Hrvaško. To ni vodenje države, to je izogibanje odgovornosti. Če starši vedo, da je red v otroški sobi nujen za otroka, zakaj tega ne ve politika za svoje državljane?
