Prdec, ki nas bo hudičevo drago stal
Bilo je ravno na prelomu tisočletja, ko smo si prijateljice ogledale Mozartovo Figarovo svatbo. Kar naenkrat pa se tam okoli nas začnejo širiti močni vonji in tudi robec na nosu, jih ni mogel zaustaviti. A kljub temu smo sedele nepremično, vljudno, kot se za operno hišo spodobi. Nakar pa se oglasi otroški glas: “Mami, pojdiva ven, tega smradu po prdcu ne morem več prenašati!”
Bilo je prav zanimivo: ljudje so se še v odmoru zgražali nad ”nevzgojenim” fantom, niti besede pa niso namenili tistemu, ki ga je ”skuhal”.
Četudi smrdi – molči!
Zelo podobno se mi dogaja, ko pišem, ali govorim o spolnosti naših prednikov. Nekateri (celo iz stroke) se obnašajo, kot bi govorila o smrdečem prdcu, ki ga je treba, po njihovem mnenju, lepo in spodobno ignorirati. Kaj se pa to pravi vdirati v spalnice staršev in potem razpredati, kaj se je v njih dogajalo pred 50 in več leti?!
Karmen H. je takšno obnašanje pokomentirala: “Tipično slovensko: pomesti pod preprogo, in o tem ne govoriti! Poznam nekaj intelektualcev, dosti starejših od naju, ki so zgroženi nad tvojimi knjigami Ogenj, rit in kače niso za igrače, češ da s svojimi zgodbami posegaš v intimno življenje prednikov in da to ni dopustno – kar se dogaja za štirimi stenami, naj tam ostane.” Žalostno, kajne? Če bi se o teh spalnicah pogovarjali, bi mladi ne imeli toliko zavor, predsodkov, vprašanj. Tudi družinski vzorci se ne bi nezavedno prenašali iz roda v rod in pregovor, ki govori o jabolku, ki ne pade daleč od drevesa, bi izgubil svojo razdiralno in uničujočo moč.
Prdci in višji cilji
V življenju sem srečala veliko ljudi, ki so zaradi ”višjih ciljev” trdili, da prdci dišijo kot vrtnice. Ploskali so nebulozam, upajoč, da so jih tisti, ki jim je bilo ploskanje namenjeno, opazili. Slinasto so goltali piškotke ter upali, da bo njihovo neprecenljivo navdušenje prej ali slej upoštevano in nagrajeno. Predstavljate si inšpektorja, ki stopi pred prodajalko peteršilja in ji ”prdec” nemudoma zaračuna, četudi je bil ta ne omembe vreden. A ko pride na vrsto greznica brez dna, ne stori nič, četudi se za smradom ”skrivajo” milijoni, pridobljeni na sumljive načine.
Ko plešemo, ne vonjamo prdcev
Mladina piše, da je življenje v Sloveniji občutno dražje, menda za približno 40 odstotkov. Si morete misliti, da bi si takšen ”prdec” privoščili pod prejšnjo vlado? Kolesarji in NVOji po Ljubljani ne bi le kolesarili, počeli bi še dosti bolj revolucionarne stvari! Državljani pa mirno, kot da se nič ne dogaja, vohamo smrad teh, v nebo vpijočih podražitev. V deželi, za katero je značilno, da so si pridni in delovni, sami, z lastnimi rokami, zgradili domove, Glas Ljudstva danes izjavi: “Lastništvo nepremičnin je eden glavnih faktorjev
povečevanja neenakosti.” Je kdo trznil ob teh besedah, ki, med drugim, lahko pomenijo tudi to, da se jih bodo polastili tisti, ki menijo, da jim vse pripada?
Mar smo oportunistično pozabili, da je v normalnih državah lastništvo nepremičnin pogoj za normalno življenje?
Življenje v Sloveniji je prepleteno s privilegiji in zastonjkarstvom. Nedavno tega so še mladi iz ene desne stranke zapisali, da bi bilo prav, da imajo brezplačne vozovnice za vlake oziroma avtobuse mladi do 30 leta starosti. Ljubčki moji! Ko sem bila vaših let, so bili tisti, pri tridesetih, starci s tremi otroki, s hišo, ki je bila že pod streho in v povprečju z desetimi leti delovne dobe.
Smešnica namesto prdca
V torek je Odbor DZ za izobraževanje dal zeleno luč zakonskima predlogoma o šolski prehrani, ki ju je v DZ s podpisi volivcev vložil Inštitut 8. marec. Pazljivo preberite: težko pričakovana brezplačna kosila za vse osnovnošolce, bodo – pozor ! – na predlog vlade, meso postala, šele septembra 2027! A veste, zakaj me je lomil smeh? Zato, ker se je ta vlada izvila iz primeža nevladnikov na zelo prefrigan način. Obljubila je nekaj, kar bo morala storiti naslednja vlada, saj so volitve leta 2026! Za ckrnt smešno, pa ni važno ali smrdi ali diši.
Prdec, ki nas bo hudičevo drago stal
“Le 75 odstotkov nemških podjetij v Sloveniji je odgovorilo, da bi ponovno investiralo na tem območju. Leto prej je ta delež znašal 85 odstotkov,” je dejala na novinarski konferenci predsednica Slovensko-nemške gospodarske zbornice Dagmar von Bohnstein. Se sploh zavedamo, kaj to pomeni?! Slovenske prdce so zaduhali v Nemčiji, pri nas pa se obnašamo, kot da je zrak čist kot solza?
Kdo je kriv?
Pogovarjali sva se z nekdanjo političarko. Odkrito je priznala, da se počuti krivo, ker je njena generacija preveč popuščala različnim vplivnim stričkom, ki so v zadnjih tridesetih letih naredili vse, da se ideologija bivše Juge ponovno pritihotapi med Slovence skozi zadnja vrata. Prepričana je, da smo tudi sicer sokrivi za nenormalno stanje, v katerem smo se znašli, saj so prav naši otroci tisti, ki se nad izrojeno ideologijo, v imenu katere imamo čez 700 grobišč, najbolj navdušujejo.
Zakaj se z mladimi doma nismo pogovarjali? Zakaj smo pred njimi molčali tudi o lastnih, zelo bridkih družinskih zgodbah? Ker če tega ne bi počeli, potem se ne bi dogajalo, da so med najbolj glasnimi, tudi takšni, ki so jim prastare starše ubili v Kočevskem rogu, premoženje pa po vojni zaplenili? Bomo sploh še kdaj dočakali trenutek, ko se bomo ponovno odločali o pravi in ne o namišljeni svobodi?
Slabo kaže. Tisti, ki danes plešejo, so pripravljeni tudi na par-nepar, na skrajno revščino, na beg možganov v tujino, na zapiranje podjetij, da se le izpolni tisto, s čimer so jim lisjaki napolnili praznino v njihovih glavah.
MM, tista, ki posluša in piše.
Več o avtorici: TUKAJ
