Pravica do obveščenosti: ne več

Ko se politika vmešava v medije in medijsko krajino, ko si država želi financirati medije, ko bi si novinarji želeli več denarja od davkoplačevalcev… se vsi sklicujejo na pravico do obveščenosti. In ker da imajo državljani pravico do obveščenosti, jim mora država obveščanje organizirati in po možnosti plačati. In ker da imajo pravico, da so dobro in pravilno obveščeni, naj država komandira po medijski krajini, da jih ne bi kdo obveščal slabo in narobe.

Ko pa človek zagovornike te pravica vpraša, kje je ta pravica zapisana, je vse tiho. Citirajo umetelne pravniške akrobacije, kjer ta pravica samo sebe za lase potegne iz blata, ne postrežejo pa z nobenim dokumentom, ki bi državljanom dal to pravico.

Ni v deklaracijah

Pojdimo po vrsti. Splošna deklaracija človekovih pravic OZN iz leta 1948 pravi tole:

19. člen

Vsakdo ima pravico do svobode mnenja in izražanja; ta pravica vključuje svobodo imeti mnenje brez vmešavanja ter svobodo iskati, sprejemati in širiti informacije in ideje na kakršenkoli način in ne glede na meje.

Evropska konvencija o človekovih pravicah iz leta 1950 pravi tole:

10. ČLEN Svoboda izražanja

Vsakdo ima pravico do svobode izražanja. Ta pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje. Ta člen ne preprečuje državam, da zahtevajo dovoljenje za delo radijskih, televizijskih in kinematografskih podjetij.

Izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podrejeno obličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon, in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj, za varovanje zdravja ali morale, za varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah iz leta 2012 pravi tako:

Člen 11

Svoboda izražanja in obveščanja

1.   Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje.

2.   Spoštujeta se svoboda in pluralnost medijev.

Člen 42

Pravica dostopa do dokumentov

Vsak državljan Unije in vsaka fizična ali pravna oseba s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic ima pravico dostopa do dokumentov institucij, organov, uradov in agencij Unije, ne glede na nosilec dokumenta.

Ni v slovenski ustavi

Slovenska ustava pravi tole:

39. člen

(svoboda izražanja)

Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.

Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.

Prvi odstavek pravi, da vas pri zbiranju, sprejemanju in širjenju vesti in mnenj ne smejo ovirati. Pravica je povsem pasivna, nikogar ne obvezuje, da bi moral kaj početi. Tudi države ne. Drugi odstavek državo obvezuje, da vam da informacijo, za katero imete pravni interes, ne pa, da vas informira o vremenu, športu ali dogodkih doma in po svetu.

Ko ustava državi nalaga, da vam nekaj dela, se to bere tako:

57. člen

(izobrazba in šolanje)

Izobraževanje je svobodno.

Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev.

Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo.

Če bi imel ustavodajalec namen naložiti državi, da državljane obvešča, bi npr. napisal, da “država ustvarja možnosti, da so državljani obveščeni”.

Ampak ni.

V nobenem od citiranih dokumentov, kjer so opredeljene pravice ljudi, ni niti besede o tem, da bi morala država kaj početi. Vse zapisano lahko zagotavlja država, ki jo je povozil avtobus. Vse pravice okrog obveščanja, kaj se doma in po svetu dogaja, so pasivne. Ne terjajo nobene aktivnosti od države.

Predlog zakona o medijih

In potem pride predlog novega medijskega zakona. V njem je najbolj škandalozno to, da lahko kar nek inšpektor, torej državni uslužbenec, zahteva cenzuro določene vsebine in potem lahko traja tudi en mesec, da morda upravno sodišče to razveljavi. In da Cerkev ne sme oglaševati, ker da je to “verska propaganda”. Izraz, ki so ga izumili čebinarji v svinčenih časih. Ampak pustimo to za drugič.

Prvi štirje odstavki, ki naštevajo razloge za sprejem novega zakona, se začnejo tako:

Temeljno načelo medijske zakonodaje in s tem tudi novega zakona o medijih je zagotavljanje pravice do celovite obveščenosti 

Pravica do obveščenosti zajema pravico državljanov oziroma državljank Republike Slovenije …

Država je z medijsko zakonodajo dolžna vzpostaviti pogoje, ki so ključni za zagotavljanje pravice do celovite obveščenosti …

Z namenom zagotavljanja pravice do obveščenosti lahko država tudi aktivno poseže v medijski prostor z različnimi oblikami državnih pomoči …

Ampak zgoraj smo ugotovili, da pravice do obveščenosti ni.

Koncept, ki utemeljuje predlog zakona o medijih, ne obstaja. Ga zunaj tega zakona ni. Cel zakon je postavljen na laž. Razlogi za njegov sprejem so lažni.

Pravica do obveščenosti

Se pa da najti dokument, kjer je pravica do obveščenosti definirana natančno tako, kot ga razumejo oskrbniki slovenske medijske krajine, Ustavno sodišče in napredni pravniki. Takole piše:

166. člen

Zajamčena je svoboda misli in opredelitve.

167. člen

Zajamčena je svoboda tiska in drugih oblik javnega obveščanja in javnega izražanja, svoboda združevanja, svoboda govora in javnega nastopanja ter svoboda zborovanja in drugega javnega zbiranja.

Občani imajo pravico v sredstvih javnega obveščanja izražati in objavljati svoja mnenja.

Občani, organizacije in društva lahko pod pogoji, ki jih določa zakon, izdajajo tisk ter širijo obvestila z drugimi sredstvi obveščanja.

168. člen

Občanu je zajamčena pravica, da je obveščen o dogodkih v domovini in po svetu, ki so pomembni za njegovo življenje in delo, in o vprašanjih, pomembnih za skupnost.

Tisk, radio in televizija ter druga sredstva javnega obveščanja in komuniciranja morajo resnično in objektivno obveščati javnost, pa tudi objavljati za javnost pomembna mnenja in obvestila organov, organizacij in občanov.

To piše v Ustavi Socialistične federativne republike Jugoslavije iz leta 1974. To so se naši pravniki naučili, to so na FDV in na Pravni fakulteti predavali pred letom 1990 in to predavajo še zdaj. Čeprav že davno ta ustava ne velja več.

Skratka

Zgoraj sem citiral nekaj več, kot bi bilo nujno. Da boste videli, kako smo imeli svobodo govora že pred padcem Berlinskega zidu. Na papirju.

Svoboda govora je na papirju tudi danes. V praksi jo je pa toliko, kot jo dovoli oblast in sodišča. Čez noč lahko izgine in v pričujočem zakonu je za to kar nekaj nastavkov.

O tem drugič, čeprav ne bi smelo biti potrebno. Podlaga za novi zakon je namreč pravica iz neke ustave, ki ne velja več, torej je cel zakon za v koš in se ga je treba lotiti znova.

Žiga Turk

Kolumna je bila prvotno objavljena na Žiga Turk: Čas/opis.

Foto: Zajem zaslona; Portal24

ByAdmin

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja