Poplave, druga največja katastrofa v samo letu dni
Slovenijo so avgusta letos zajele poplave in povzročile veliko materialno škodo. Ob obsegu katastrofe je na nek način še sreča, da ni bilo več človeških žrtev. Civilna zaščita je dobro usposobljena, načrti delujejo, prav tako vojska. Na pomoč so nam priskočile tudi nekatere sosednje države, odziv ljudi za pomoč poplavljenim območjem je pa sploh nekaj posebnega. Nekateri smo pomagali pri zbiranju pomoči, drugi z donacijami, tretji fizično pri odstranjevanju naplavin in čiščenju domačij, četrti kako drugače.
Priložnost za politiko
Katastrofalne razmere pa so bile tudi priložnost za politiko, da pokaže svojo skrb za ljudi. Še leto dni nazaj smo bili npr. priče zaklinjanju Roberta Goloba, da so Janša in njegovi somišljeniki “fašisti in zlo te družbe”, sedaj pa smo po terenu, kjer so te isti “zli ljudje” pomagali soljudem, videli celo nekaj skupnih fotografij in besede Goloba, kako je vesel, da politika stopi skupaj v takšnih trenutkih. Verjamem, da je bil vesel. Če bi bila aktualna opozicija enako mentalno naravnana kot so on in njegovi somišljeniki, bi namesto pomoči na terenu z lopatami blokirali ljubljansko obvoznico in po križiščih vpili, da je itak Golob kriv za poplave. Vsak petek bi pa kakšen Ninull zganjal performanse, zažigal nagačene golobe in ponoči po fasadah čečkal grafite “golobizem = fašizem”.
Slovenci se očitno težko učijo iz zgodovine
Slovencem se je nekatere stvari težko naučiti. Podpora vladajoči koaliciji je počasi postala neodvisna od dogajanja v državi. Njihovi podporniki so z njimi, tudi ko se jim krade iz žepov in se jim ob tem še posmehuje. Morebitni osebni interes so opustili in zamenjali z interesom in dobrobitjo voditelja, ljubkovalno imenovanega kar “sončni kralj”. Nič hudega, če bodo položnice za ogrevanje ali elektriko petkrat višje to jesen. Veliki vodja že ve, kako se tem rečem streže. Ali pa hrana, ki je za 30% dražja glede na lani. Nič hudega, saj je vendar košarica popisanih živil iz mesca v mesec cenejša. Nič hudega, če se bo denar za famozni solidarnostni prispevek zbiral z novim davkom in nič takega ni, če se denar namesto oškodovancem deli nevladnikom.
Reforme? Kakšne reforme?
Dejstvo, da so od visokoletečih obljub o nekakšnih reformah te vlade danes ostale le obljube, bi po debelem letu dni moralo močno stresti in strezniti vse. Mini davčna reforma je bila praktično čez noč ukinjena in še tisto nekaj, kar bi ljudem ostalo, je odšlo v nič. Zdravstvena reforma? 30 dni do specialista? Zamenjava prostovoljnega prispevka za dodatno zdravstveno zavarovanje z obveznim je bila za nekoga nujna, kajne? Ljudje nimamo zato nič boljše storitve. Pa 500 milijonov(!) evrov težek “stresni test” za zdravstvo, o katerem ni nič znanega. Kaj lahko po poplavah naredite za ljudi s pol milijarde evrov, presodite sami. Golob in Bešič Loredan sta to mirno vrgla v zdravstveni sistem, brez ene same ugotovitve o čemerkoli. Razen modrovanja, da sistem deluje res slabo, kar smo itak vedeli že prej.
Depolitizacija
Še kakšna reforma? 30.000 stanovanj? Aja, depolitizacija RTV, seveda. Ne le tistim, ki ves čas spremljamo to pravno farso skrajnih levičarjev v vrhu nacionalne medijske hiše, danes je tudi slepcem jasno vidno, kaj se je zgodilo. RTV je “jebeno naša in ne njihova hiša,” če parafraziram navodila Marcela Stefančiča ml. svojim aktivistom. Pravo in demokracija nista pomembni, če vas je številčno več. Argument moči, ne moč argumenta.
Živel socializem
Delitev naroda, ki ga tranzicijska levica s to vlado načrtno vzdržuje, postaja vedno težje breme slovenski družbi. Gre za odkrito tlakovanje poti nazaj v sistem, iz katerega se ta ideologija napaja. Nazaj v socializem. V samoupravljanje s podjetji, v solidarnostne prispevke, delovne sobote in udarniške popoldneve za rajo, za politično pravoverno gospodo tranzicije pa državna stanovanja in dosmrtne plače za nedelo po raznih javnih zavodih in ministrstvih za solidarno prihodnost, digitalizacijo … z eno besedo, za “raziskave rud in izgubo časa,” kot bi zapisali v znamenitem stripu Alan Ford.
Prisilno breme
Tranzicijska levica sedi na ramenih Slovenije, ki jo mora nositi. Obremenjujejo nas in hkrati prepričujejo, da delajo vse, da bi bili vsi skupaj razbremenjeni. Vse bi naredili za to, le z ramen nam ne bi zlezli. Vsak dan znova nam to dokazujejo z zlorabo zakonodaje in ustvarjanjem politične propagande. Bremenijo nas z nekakšnimi novicami o ničemer, kolumnami in sporočili “glasov ljudstva”, hkrati pa se v zavetju anonimnosti in s pomočjo organizirane armade trolov pljuva, diskreditira in packa ugled ljudem po družabnih omrežjih, pismih bralcev in komentarjih pod članki vsem, ki se z njihovimi novicami in razlagami dogodkov ne strinjajo.
Ob tem nas seveda prepričujejo, kako so proti sovražnemu govoru. Da je le cenzura s strani njihovih “zaupanja vrednih društev” pravi odgovor za lepši jutri. Bremenijo nas z uvedbo novih davkov in nas hkrati prepričujejo, da bodimo solidarni drug z drugim. Češ, da je to edini način, saj denarja pač ni. Bremenijo nas s koncentriranjem nadzora nad državnimi skladi v rokah dveh ali treh “naših”. Bremenijo nas s stalnim pritiskom enih in istih aktivističnih nevladnih organizacij na javnost, ki iz tedna v teden producirajo kvazi dogodke, s katerimi polnijo medijski prostor zato, da zamegljujejo delo svojih gospodarjev in hkrati upravičujejo prejeta sredstva po sistemu “nič za nekaj”. In tako naprej in tako naprej.
Katera večja katastrofa od vodne je prizadela Slovenijo?
Če se sprašujete, katera katastrofa je bila v zadnjem letu dni za Slovenijo večja od vodne ujme, mogoče potrebujete celo strokovno pomoč. Ali pa vsaj dober dopust za mesec dni na samotnem otoku. Verjetno ste se ujeli v ti. Stockholmski sindrom, psihološki fenomen, ko žrtev razvije čustveno navezanost na ugrabitelja. Očitno političnega enoumja, ki ga ta vlada vsiljuje slovenski družbi ter ekonomskega zaostanka za razvito Evropo, ki ga že živite, preprosto ne zmorete ali pa ne želite videti v vsej svoji veličini.
