V politiki, kjer se prepletajo moč, vpliv in odgovornost, je osebnostni razvoj pogosto spregledana sestavina uspeha. Ljudje radi razpravljamo o politikih, njihovih odločitvah in škandalih, a redko se vprašamo, kako njihova osebnostna rast vpliva na njihovo delovanje. In seveda na naše življenje.
Višje po lestvici, boljše razumevanje?
Višje kot je posameznik na hierarhični lestvici družbe, bolje lahko razume dogajanje okoli sebe. No, vsaj v teoriji. Ideja nekoliko spominja na uganko, kaj je bilo prej: jajce ali kokoš. Višje kot si, bolje razumeš, ne moreš pa visoko, če dobro ne razumeš. Ljudje na vodilnih položajih, pa naj gre za politike, direktorje ali druge vplivneže v družbi, so pogosto izpostavljeni širokemu spektru informacij ter izzivov. To jih sili, da razvijajo sposobnosti analitičnega razmišljanja in strateškega odločanja. Seveda pa to ne pomeni, da so vsi na vrhu modreci. Daleč od tega. A tisti, ki so se tja povzpeli in nato tam tudi ostali, pogosto pokažejo izjemno sposobnost modrega odločanja, tako po formi kot vsebini.
Zanimivo, da so ti posamezniki običajno tudi enostavnejši za komunikacijo. Zakaj? Ker so vajeni jasno izražati svoje misli, saj je od tega pogosto odvisen njihov uspeh. Vzemimo za primer politike, ki morajo v nekaj stavkih prepričati množice ali v pogajanjih doseči kompromis. Njihova komunikacija je pogosto neposredna, jedrnata in prilagojena sogovorniku. Seveda, včasih je to le maska, a tisti, ki so osebnostno dorasli položaju, to počnejo naravno in avtentično.
Kava z Mandelo ali Gandhijem
Si predstavljate, da sedite ob skodelici kave z Nelsonom Mandelo ali Mahatmo Gandhijem? Verjetno bi bilo to pravo doživetje! Mandela s svojo modrostjo in neomajno vero v spravo bi zagotovo navdihnil s svojo vizijo enakosti in odpuščanja, pridobljeno skozi leta trpljenja in rasti. Gandhi pa bi morda očaral s svojo preprostostjo in odločnostjo, da z nenasiljem mobilizira milijone. Oba sta “produkta” izjemnega osebnostnega razvoja. Ne le v smislu politične strategije, temveč globoke duhovne in moralne rasti, ki ju je vodila skozi najtežje izzive. Bi bila torej kava z njima užitek? Verjamem da! Pogovor z njima pa bi ponudil tudi vpogled v miselnost ljudi, ki so s svojo vztrajnostjo, integriteto in vizijo spremenili svet.
Urška Klakočar Zupančič
V Sloveniji imamo v zadnjem času zanimiv, šolski primer, kaj se zgodi, ko oseba prehitro stopi v (pre)velike čevlje. Govorim seveda o Urški Klakočar Zupančič. Saj se še spomnite njenega poplesavanja pred častno četo, blebetanja o rdečih čevljih in kako grozen je vsak, ki se obregne vanje? Da o informacijah okoli afere Zuljan niti ne govorim. Njena zgodba lepo kaže, kako hiter statusni preskok ogroža osebnost in sproža nepredvidljive reakcije. Iz nezahtevnih sodniških klopi katastrskega sodišča je vstopila v sam vrh državne politike. S svojim ekscesnim obnašanjem je v samo nekaj mesecih postala simbol novodobne jare gospode. Kot komentator političnega prostora z grozo opažam, da bi brez podpore progresivne medijske mašinerije že zdavnaj klonila. Tega pa ji seveda ne želim.
Najglasnejši slovenski mediji in ti. vplivneži namreč neusmiljeno uničujejo nasprotnike. Prav grozljivo je to spremljati od blizu. Zaenkrat gre predvsem za nasprotnike levice in tranzicijskih privatizerjev, a nič ni večno. Slej kot prej nihalo zaniha tudi na drugo stran. To pa je večini, ki se znajde na tnalu, res težko zdržati in lahko se zgodi tudi najhujše (spomnimo se samo primera “Ravnatelj iz Mb”). Poglejte samo kakšen jok in stok je vsepovsod, če karkoli ni povšeči Niki Kovač. Kot 3 leta stara punčka kriči in žali vse okoli sebe skozi najmočnejše medijske zvočnike družbe. Je to primerno ženski pri 30-ih? Presodite sami.
Nedoraslost situaciji
Nevarnosti nedoraslosti situaciji so se že zdavnaj zavedali npr. v ligi NFL v Ameriki (liga ameriškega nogometa). Liga je že pred leti uvedla ukrepe za zaščito igralcev pred psihičnim zlomom. Si predstavljate mladeniča, ki junija ob koncu srednje šole prosi mamo za nekaj dolarjev žepnine, septembra, ko gre na fakulteto, pa ima v žepu pogodbo z elitnim klubom in na računu 25 milijonov dolarjev?
Ob prevzemu velike odgovornosti je potrebno hitro odrasti. To pa ni lahko. Eni plešejo pred častno četo, drugi ves denar zapravijo za avtomobile ali pa nasedejo različnim hepi hepi mešetarjem. Slast moči oblasti namreč skriva tudi pasti. “Majhni” ljudje na vrhu se lahko hitro izgubijo, zganjajo maščevanje, iščejo svojo nedotakljivost v zavetju mam, očetov ali medijev, občasno pa preprosto pozabijo korenine in podležejo pritiskom. Na drugi strani pa tisti, ki vidijo oblast kot orodje in ne cilj, ob tem intenzivno delajo na sebi in posledično pustijo močan pečat na družbi.
Osebnostni razvoj kot ključ do uspeha
Politika je ogledalo družbe, a hkrati tudi poligon za osebnostni razvoj. Tisti, ki se zavedajo svojih šibkosti, se učijo iz napak in so pripravljeni rasti. Takšni imajo seveda na dolgi rok zagotovo več možnosti za uspeh. Ne le v politiki, temveč v življenju nasploh. Višje ko gremo po hierarhični lestvici, večja je potreba po samorefleksiji, prilagodljivosti in jasni komunikaciji. Verjamem, da bi bila kava z Mandelo ali Gandhijem res pravi užitek. Predvsem zaradi vpogleda v to, kako osebnostni razvoj oblikuje ljudi, ki vodijo svet.
Torej, vprašajmo se: kako pa rastemo mi? Kako se učimo iz lastnih izkušenj? Bi si upali spiti kavo z nekom, ki vodi državo? Z nekom, ki prevzema nase odgovornost, da lahko zaradi napačne odločitve umre tudi stotine ali tisoče ljudi? Morda je dober čas, da začnemo vsi skupaj malo več delati na sebi. Kdo ve, morda bomo nekoč mi tisti, s katerimi bodo drugi želeli spiti kakšno kavo.
