Pogreb kot simbol časa, v katerem se dogaja
Nekoč… pa ne tako dolgo nazaj…
“Za smrt, je ni rože na vrt,” je bila misel, ki sem jo še kot otrok pogosto slišala. To so bili časi, ko je bil tudi odnos do smrti zelo drugačen, kot je danes. Ko je odbila zadnja ura, je bilo zelo pomembno, da umirajoči ni bil sam. Držali so svečo, ki je simbolizirala življenje. Tudi, ko bo človek umrl, bo sveča gorela še naprej. Z umirajočim se je pogovoril duhovnik, da je bila duša lažja, ko je odpotovala na oni svet.
Takoj, ko je odplavala v večnost, so domači ustavili uro in vsa ogledala v hiši pokrili z rjuhami. Vsak, še tako velik revež je imel pripravljen denar za plačilo pogreba. Prišli so sosedje in umrlega umili ter preoblekli v čista oblačila. Največkrat, če je bilo le mogoče, so bili moški pokopani v poročni obleki. Tudi rože so imele svojo sporočilnost: otroci in samski so bili obkroženi z belimi cvetovi, poročeni pa s cvetjem v vseh barvah. Roke so bile sklenjene v molitvi, med prsti pa je bil napeljan rožni venec
Pred vojsko sitnih muh so trugo pokrili s prtom (tintah). Pokojniku so dali na noge copate, ki so jih po vrhnji strani okrasili z zvezdicami, spodnji del pa je bil iz kartona. V čevljih niso nikogar pokopavali. Jih je bilo škoda. Nanje je že težko čakal eden od domačih. Ženske so morale imeti na glavi ruto. Vraževerneži so verjeli, da bi se, če ne bi bile pokrite, vrnile ponjo iz onostranstva. Tudi brez sveč ni šlo, zanje pa je skrbela svetarna. Njena druga naloga je bila, da se je vsakomur, ki je prišel kropit, lepo zahvalila.
Mrlič ni nikoli smel biti sam. Nanj so pazili sosedje: eni do polnoči, drugi pa potem do jutra. Oder je stal sredi hiše, na najbolj svečanem mestu v prostoru. Zraven žegnane vode, s katero so kropili, ni bilo nikoli zapisa, kdaj bo pokojnik pokopan. To se je včasih vprašalo. Vprašanje je bilo del rituala. Razen seveda, če so za pomembnejše osebnosti dali tiskati osmrtnice in jih potem razposlali poslovnim partnerjem.
Ko so obiskovalci prihajali kropit, so morali najprej stopiti do umrlega, šele potem so se lahko ozrli po drugih, ki so bili v sobi. Rituali so bili vsem znani, zato nihče ni nikogar učil, kako se obnašati, ko kdo umre. Zanimivo je, da v času pred letom 1940 še ni bilo navade, da bi se rokovali in na ta način izrekali sožalje. Vozičke, s katerim so vozili pokojnike na pokopališče, so si izposojali pri gasilcih. Ti so posojali tudi vence iz suhih ali umetnih rož.
Nekaj posebnega je bil tudi križ (jera). Dva trakova, ki sta bila pripeta na križ, sta bila tako dolga, da sta ga na pogrebu morala nositi dva: vsak s svoje strani. Naravnost grozljivo je bilo, ko so v trugo zabijali žeblje. Glasovi kladiva in žebljev, ki so se zadirali v mehak les, so votlo doneli in ni čudno, da so imeli ljudje velik strah pred zaprto trugo.
Do leta 1932 so bili obredi v latinščini, potem pa so bili dovoljeni tudi v maternem jeziku. Jama je morala biti globoka dva metra. Nekateri župniki so velikost jame sami izmerili, mrtvega niso hoteli pokopati, če se jim je zdelo, da je jama preplitva. Po pogrebu se je molilo, na oknu pa je še sedem dni gorela luč. Po enem tednu so se svojci spet zbrali in razdelili pokojnikovo premoženje.
Berači so imeli zelo skromen pogreb. Velikokrat so umrli zapuščeni v kakšni štali, na kozolcu ali ob poti. Praviloma je zmeraj prišla tudi komisija, da je naredila obdukcijo kar na licu mesta. Kjer zdravnika v kraju ni bilo, je bil mrliški oglednik mežnar. Umrlemu je potolkel po prsih, da je slišal, kako zadoni, pred usta mu je nastavil ogledalo, da je videl, če je še kaj sape.
Včasih so v neposvečeno zemljo zakopavali tudi samomorilce in tiste, ki so to izrecno želeli. Pred vojno je bil pri nas komaj kakšen poganski pogreb. (necerkveni) Za mamo so žalovali in nosili črna oblačila eno leto, za očetom pol leta manj, za brati in sestrami pa tri mesece.
in danes…
Danes je vse drugače. Prav zato, ker sem nekoč neštetokrat doživela slovo od pokojnika, me danes pogosto zmrazi, ko vidim, kako brezosebno je postalo vse skupaj. Zadnjič je nekdo iz nekega pogrebnega zavoda povedal, da jih je eden od svojcev vprašal:«A je kakšna možnost, da uredite vse potrebno za pokop našega očeta, da nam ne bo treba prekiniti dopusta in se samo zaradi tega vračati domov?«
Spet drugi je omenil, da so ga kot najbližjega soseda prosili, naj prevzame žaro in jo raztrese ob reki. Hčerka, ki je živela nekje v tujini, ni imela časa priti na mamin pogreb. V mnogih družinah se zaradi dediščine že prej na smrt skregajo. Zamere so tako hude, da pokojnika črtajo iz svojega življenja že takrat, ko je še živ.
Niso redki primeri, ko bolnega svojca ”pozabijo” v bolnišnici, kasneje pa v kakšnem Domu za ostarele. Tanja K. pa je precej realno in prizemljeno pripomnila: »Čisto vse slabe stvari smo si zaslužili sami. Desetletja opazujem trend užitkarjenja, nedela, neodgovornosti, malomarnosti… Žal z veliko podpore in odobravanja staršev in starih staršev…«
Res smo postali čudna, zelo brezosebna družba. Brez morale, brez empatije. Včasih je umrl samo človek (in čebela), za živali se je reklo, da poginejo. Danes ljudje objokujejo smrt hišnega ljubljenčka na enak način, kot če izgubijo bližnjega človeka. O tem, kako malo (nič) je vredno človekovo življenje, priča tudi podatek, da je vzklik ”ubij nasprotnika” povsem toleriran, ”ti si debela” pa je smatran najmanj kot sovražen govor. Kako bi novodobne novotarije v odnosu do smrti in življenja sprejela Antigona? Ne bi si upala odgovoriti na to vprašanje.
Deli zdaj:
