Pobožna hinavščina: Smo pobožni, verni ali pobožnjakarski?
Z vami želim razmišljati, kako naj sprejemamo tiste verujoče ljudi, ki so globoke prepričani v svoj prav tudi takrat, ko nimajo “prav”. Namesto pobožnosti, ki jo pripisujemo iskreno vernim ljudem, jih bom označil z besedo pobožnjakarji, pobožnjakarstvo.
Tako je pobožen in še vse ve! Pa še nadut je zraven! Samo ozrimo se naokrog in videli bomo različne vrste ljudi, med njimi tudi take, ki na zunaj kažejo pobožno umirjenost, svečano držo telesa, a o vsem razsojajo z nekakšne vsevedne višine, ne sprejemajo drugačnega mnenja, ga niti ne poslušajo. So prezirljivi. Ampak vse na njih je izraženo z vljudnim, celo sladkim pobožnim vedenjem in govorjenjem. Je tak človek res pobožen ali je pobožno hinavski? Pobožnjakarski?
Kdo pa je potem pobožen človek?
Kdo pa je potem pobožen človek? Pri vernih pričakujemo, da bomo ob srečanju z njimi doživeli širino, ki jo ima Bog, da je to človek, ki je podoben Bogu, ker je ustvarjen po božji podobi. Človek, ki odraža Boga. Ne le na zunaj, predvsem na znotraj.
Človeštvo je skozi zgodovino ustvarilo različne oblike verovanja, da bi se približalo Bogu. Vsaka religija ima svoj način, kako častiti in slaviti Boga. Tudi vsak človek, ki išče Boga in se ga oprijema, ima lahko svojo lastno pot do njega, ki jo lahko izbira sam.
Moja pokojna mama je imela globoko vero, močno zaupanje v Boga. Imela je rada Boga, Jezusa in Marijo. To, v kar je verovala, je tudi živela. Ko se je v različnih pogovorih razpravljalo o bližnjih je vedno poudarila, da se o bližnjih govori samo dobro. Trudila se je in tako ravnala. Med vero in dejanji pri moji mami ni bilo pregrade. Mama je tudi pripovedovala, da se boji pobožnjakarskih in hinavskih ljudi. Mislila je na tiste, ki veliko klečijo, molijo in so prepričani, da so blizu Boga in da so mu popolnoma predani. Ko pa opravijo svoje pobožne predanosti in ko odprejo usta, napadajo bližnje in jih kritizirajo. Veliko slabega povedo o njih, vse najslabše, niti pomislijo ne, kako ljudem jemljejo njihovo božjo podobo, kako pljuvajo po njej. In tudi njihova dejanja niso vedno vzorna, milo rečeno. Sočloveku znajo zelo škodovati, ne le z besedo, tudi z dejanji.
Zakaj je toliko hinavščine med ljudmi?
Zakaj je toliko hinavščine med ljudmi, ki se imajo za pobožne in dobre, pa v resnici naredijo veliko škode? Razmišljam, kako je težko biti v jedru bitja dober človek in kristjan in uresničevati vse to, kar nas naša vera uči. Kristjani naj bi se trudili, z božjo pomočjo in z Jezusovim naukom, da smo dobro in naj bi po tem nauki živeli. Morda je težava v tem, da ne znamo krotiti svojih čustev in nam dobesedno pobegnejo iz naše samokontrole.
Najtežja pot v našem načinu življenja je naša miselnost. Ni dovolj le to, da vemo, kakšna je zapoved ljubezni, in kako naj pride v našo miselnost in v naš način življenja. Prava pot je gotovo pot z veliko razmišljanja, kako živeti, misliti in delovati. Trikrat ali pa še večkrat premisliti, preden izrečemo na glas! Kakšen odnos imeti do sebe in drugih! Kristjan je božji, Kristusov otrok. Nosi v sebi Jezusovo zapoved ljubezni. Ali smo jo prevzeli kot našo držo in način življenja? Ali nas je Jezusova drža ljubezni prevzela? Ali je le zunanja lupina, ki zakriva svoje nasprotje?
Kaj se dogaja s pobožnjakarskimi, da so takšni kot so?
Kaj se dogaja s pobožnjakarskimi, da so takšni kot so? Jim ta njihova drža ustvarja močan občutek gotovosti, večvrednosti, samozadostnosti, se pravi njim lastne samozavesti, ki se izraža v veri: “Jaz že vem, kaj je prav, ker mi je to povedal Bog.” Tako si ti “pobožni”, misleč, da so zelo blizu Bogu, vzamejo pravico, da smejo o vsem razsojati, imeti vedno o vsem prav, da smejo imeti vse pod kontrolo. Ker so zelo navezani na svoje življenjske izkušnje, na svoje lestvice vrednot in principov, zahtevajo to isto od svojih bližnjih in prijateljev. Pa tudi neznancev. So trdi in neizprosni v svojih zahtevah. Vsiljujejo svoj način življenja in vedenja, ki še zdaleč ni krščanski. A vemo, vsiljivost nikoli ni dobra pri nobeni stvari. Ker je vsako verovanje v svojem bistvu zelo osebno, zelo intimno, moramo biti toliko bolj pazljivi in čuteči na kakšen način drugim posredujemo svoje izkušnje.
Nadutost, ki je sopotnica pobožnjakarstvu, je zelo nevarna v duhovnem življenju. Je v duhovnem življenju sploh prostor za nadutost? Kar velja najbrž tudi za izkušnjo ljubezni. Kdo lahko reče, da ljubi popolno, brez napak, brez sebičnosti in se popolnoma razdaja? Duhovno iskanje kot pot k Bogu je vedno zahtevna in zelo osebna pot. Kdo si upa, s še tako močnimi izkušnjami Boga, postavljati sebe za zgled in model drugim? Puščavski očetje so bili veliko mojstri v iskanju Boga. Poudarjali so učencem, da je skromnost in preprostost temeljna drža, ko prihajajo pred Boga. Če tega ni, s svojo vzvišenostjo ostajajo v lastnem malem, omejenem svetu. Preprostost v iskanju Boga je odprta pot za poslušanje in doživljanje Boga.
Pobožnjakarji imajo sovražnike
Ne preseneča me, da imajo tako imenovani pobožnjakarski ljudje sovražnike. Ljudje se jih bojijo, jih ne marajo, ker jih vsiljujejo svoje mnenje. Pobožnjakarski ljudje se tega sploh ne zavedajo in ne vedo, kdaj in kje in kako delajo narobe, pretiravajo. Škodujejo sebi in drugim. Njihov svet je kot osamljen otok. Na njem so, in tisti, ki se jim približajo se morajo naučiti življenja na tem otoku le po njihovih pravili. Človek, ki je zdravo pobožen doživlja Boga kot prijatelja, spremljevalca in se zaveda, da mu je Bog pomočnik. Bog ga ima rad in tako se božja ljubezen uresničuje po človeku. Ljudje v vsakodnevnem življenju potrebujemo predvsem iskrenost medsebojnih odnosov, spoštovanje, sprejemanje in ljubezen.
Kako se pogovarjati z ljudmi, ki, so prepričani, da imajo vse prav in da so samo oni najboljši? Delujejo odbijajoče, jim ne verjamemo in se jih izogibamo. Vseeno je prav, da smo do njih spoštljivi. To je nujnost. Vsak človek mora sam spoznati, kdaj je njegov način življenja in sobivanje z drugimi napačen. Vedno se lahko učimo drug od drugega in to nas bogati. Je pa to učenje tudi naporno in ni vedno najlažja pot…
Benedikt Beno Lavrih
Foto: osebni arhiv; Portal24
