»Pa tako sem se trudil/a, pa se je vseeno vse sfižilo…«
Večina med nami ima čisto povprečno življenje s čisto povprečnimi vzponi in padci. Slednje občutimo različno: za nekatere nam ni mar in gredo mimo nas skoraj neopazno, za druge se pa sekiramo. Bolj, kot se za nekaj ali za nekoga trudimo, bolj nam je hudo, če ostanemo na koncu praznih rok.
Najhuje je, ko naredimo vse, da bi nas imeli radi, nas cenili, spoštovali. Včasih traja leta in leta, preden spoznamo, da smo se z glavo zaletavali ob zid. Žal se ne da nikogar prisiliti, ne zlepa ne zgrda, da bi ljubil, namesto sovražil.
”Okusi” so različni. Nekateri ljudje so sprejeti v trenutku, ne da bi se jim bilo treba sploh kaj potruditi, drugi- nikoli. Še huje: neustrezno politično prepričanje lahko pokolje vsakršen trud! Trud, ki smo ga pred dobrimi tridesetimi leti vložili v osamosvojitev, je bil ogromen. Če ne bi bilo med nami nekaj drznih mož in žena, ki so vlekli voz ter vlivali upanje tudi drugim, kdo ve, kaj bi se zgodilo z nami?
Žal se je ta voz nekje med včeraj in danes prevrnil ali pa je začel – to je bolj verjetna možnost – drseti po hribu navzdol, v prepad?
Samo slabo leto smo potrebovali, pa je ta voz ponovno pristal v Čebinah, ponovno so se predstavniki države milo zjokali od ganotja na mestu, kjer je bila rojena organizacija Zveza komunistov, ki je posredno in neposredno polnila jame in brezna s trupli tistih, ki se niso strinjali z njo. Ob tem vozu sem se spomnila na pogovor z enim od žal že pokojnih misijonarjev, ki so s svojim življenjem in dobrimi deli dali svojstven pečat misijonu, v katerem so delovali.
Nekoč je moj sogovornik zbolel, evangeličanski duhovnik, s katerim sta si delila dela in obveznosti v misijonu, pa se je za pol leta vrnil domov, v Španijo. Bila sta prepričana, da bo misijonska vas, v kateri je stala cerkev, šola, bolnišnica in več hiš, ki so jih zgradili z darovi dobrih ljudi, živela in dihala tudi brez njune prisotnosti. O, kako sta se zmotila! Tega, kar je sogovornika pričakalo ob vrnitvi, si ni mogoče predstavljati niti v najbolj drznih sanjah! Vse, kar sta zgradila, je bilo porušeno, zravnano z zemljo! Samo šest mesecev so vrači potrebovali, da so ljudem oprali glave in jih ponovno potegnili na svojo stran.
Misijonarja sta morala od začetka
Misijonarja sta morala začeti od začetka. Več kot dvajset let truda za blaginjo skupnosti je bilo grobo poteptano! Tudi v čisto zasebnem življenju pridejo trenutki, ko je lahko trud zaman. Janja ni zaupala uradni medicini, trdno je verjela, da jo bo, ko je zbolela za rakom na dojki, rešila ”bio medicina”. Sestra, ki je bila zdravnica, jo je na kolenih prosila, naj ne bo trmasta. Enako tudi mož in obe hčerki. Na vso moč so se trudili, da bi jo prepričali, da je ”mati narava” prešibka, da bi jo rešila iz objema smrtonosne bolezni. Šele zadnji mesec, preden je umrla, je spoznala svojo zmoto. A prepozno.
Koliko jih je bilo, ki so v času epidemije nalašč nagajali ter celo grozili nam, ki smo upoštevali protokole, maske? Kljub visokim številkam umrlih, so še zmeraj prepričani, da je kovid ena velika izmišljotina. Bi jih poskusili prepričati? Raje ne. V boju z mlini na veter je ves trud zaman.
Tudi gospod Golob se neizmerno trudi, da bi svoje podložnike prepričal, da se je v zadnjih mesecih njegova košarica živil pocenila za 25%. Na srečo je prazna denarnica glasnejša od njegovih votlih in lažnih besed.
Trudimo se, da se nebi sfižilo
Tudi sama se (med drugim) že leta trudim, da bi zgodbe, ki sem jih slišala in zapisala, prišle med bralce. Zelo dobro vem, da večina mladih ne ve, kako so živeli njihovi predniki pred 30 in več leti. In ker ne vedo, danes ponavljajo enake napake, kot so jih ponavljali dedje in babice. Je trud zaman? Mi bo kdaj žal, da nisem raje počela česa drugega? Upam, da ne.
Danes nas okolje, v katerem živimo, na vsakem koraku prepričuje, da je pomemben dober piar, pa se daleč pride. Prevladujoča miselnost, ki prodira v vse pore naše družbe, pravi, da se želeni cilji lahko dosežejo tudi brez truda. Ker denar je sveta vladar. Poznavalci pa brez slabe vesti pripomnijo, da se tudi ”z ritjo in izsiljevanjem” dosežejo zvezde na nebu!
In zato izginjajo dobre, stare, preizkušene vrednote, izginja občutek vesti, izginja občutek za ”prav” in za ”narobe”. Dobri in pošteni ljudje, ki se trudijo, da bi bil svet lepši, počasi izgubljajo tudi voljo in pogum. Spoznavajo, da nimajo ”poslušalcev”, ko trdijo, da se je treba za lepši jutri potruditi.
Ljudje bolj kot njih občudujejo tiste, ki obljubljajo kičasta nebesa. In to brez truda!
MM, tista, ki posluša in piše.
Več o avtorici: TUKAJ
