Pa dejte no, ne bodite tako občutljivi za vsak d**k
Človeštvo se premika. Tako, saj veste, v zavesti. Rastemo tako ali drugače, napredujemo, se vedno več zavedamo, širimo znanja in obzorja. Vsak v svojem tempu. Gledano skupno maso ne prav hitro. Pa vendar očitno prehitro, da bi lahko sledili mehanizmom, ki jih imamo nastavljene za trenutni način bivanja. Podpirajo namreč bivanje, ki se je dogajalo nekoč. Danes pa smo že vendarle malo napredovali po tej poti evolucije in ekspanzije.
Naj bolj oprijemljivo povem, kakšno razmišljanje se mi plete po glavi. Včasih so se ljudje ukvarjali zgolj s preživetjem. Življenje in delo v njem je bilo trdo. Težko. Nasploh stvari v življenju pa zelo oprijemljive, določene, statične in omejene. Na vse tisto, kar je bilo vidno in oprijemljivo. Kdo zaboga pa se je imel nekoč čas ukvarjati se sam s sabo? S svojo »notranjostjo«? Generacije nekoč so komaj prilezle do posvetnega užitka. Pa še to ne preveč, da ni prišla na obisk slaba vest. Pogojevalo ga je delo, ki je moralo biti pred tem opravljeno. In nekoč je zaradi potreb tedanjega časa tudi bila največ vredna in pomembna – skupnost.
Ampak ljudje nekoč nismo ljudje danes. Ljudje danes smo predvsem prešli obdobje, ko nam je bilo naloženo zgolj preživeti. Danes živimo v obdobju, ko je naša naloga – se spoznati. V prvi vrsti vsak samega sebe. Kot bi na vsa tista nekoč postavljena vprašanja končno začeli dobivati odgovore. Kdo smo, od kod prihajamo, kam gremo, kaj je bistvo našega obstoja?
Saj vendar vsi vemo, da vprašanje terja odgovor. In več kot dovolj vztrajno in v čedalje večjem številu smo si jih zastavljali. Tako se zdaj, prvič v tem času, ukvarjamo z besedami, kot so: individuum, družba individualistov, osebnostna rast, samovšečnost, samozadostnost, odgovornost, celo narcisoidnost. Ampak danes se bom osredotočila predvsem na eno: občutljivost. Biti občutljiv.
Včasih biti občutljiv ni bila prednost. Celo nasprotno, bila je žaljivka. Bil je očitek, ki je do današnjega časa prerasel v etiketo. Nekako še nismo usvojili zavedanja, da je čas napredoval in naša (celostna) telesa v njem. To pomeni, da danes marsikaj »čutimo«, kar včasih nismo. Danes »čutimo« že prej, preden se zgodi. Danes »čutimo«, kar (še) ni oprijemljivo. Danes dobesedno čutimo senzacije v svojih telesih, ki jih nikoli prej nismo. Danes tudi čutimo svoje čutenje in smo nanj bistveno bolj pozorni. Kakorkoli, resnično imamo veliko dela sami s sabo. Ker to zahteva od nas obdobje. Človeštvo se razvija. Zato upoštevajte svoje občutke, počutja in senzacije v sebi. Včasih so tudi prepuščali izbiro in odločitve strokovnjakom. Ker sami sebe niso poznali dovolj. Danes pa že bolj čutimo odgovornost do samih sebe. In odgovornost terja vprašanja in odgovore. Terja čim več znanja, razumevanja, predstav in širino dojemanja.
Zato se ne pustite odgnati. Sprašujte. Vrtajte. Dokler ne pridete do skupnega imenovalca, ki vam bo prinesel mir. Dokončno odločitev, s katero boste pomirjeni, pa glede česarkoli že. Prav je tako. Dobro je tako. In naj vam ne bo nerodno. Ne dovolite si, da vas zavrnejo in odvrnejo z besedami, da ste občutljivi. Seveda ste! V najboljšem možnem pomenu. Vsa živa bitja SMO OBČUTLJIVA. Saj vendar čutimo. In čas je že, da besedno zvezo »biti občutljiv« izenačimo s pomenom, ki mu v resnici pripada. Torej biti nekdo, ki se zaveda samega sebe v celoti. In se nase, temu primerno, tudi odziva. Verjemite vase. Zaupajte si. Postanite svoj najglasnejši navijač. In ko boste to osvojili zase, boste zagotovo to lahko omogočili tudi drugim.
Če se učimo individualizma, se učimo tudi odgovornosti tokrat malo drugače. Z vami ni nič narobe. Niste čudni. Posedajo se nova znanja, zato lahko samo rečem, da se učite, učite in učite. Uh, tole razpredanje je za tukaj in zdaj predolgo. Pa vendar upam, da ste začutili, kaj sem vam želela posredovati danes. Ne prebrali. Začutili ob prebiranju!
Kaj pomembnega naj za konec napišem danes? Da, če je bila nekoč skupnost nuja in edina izbira, se bomo danes morali naučiti, da mora to za dobro vseh nas biti – zavestna izbira.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna manegerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Več njenih kolumn pa je na voljo TUKAJ.
Umologija: https://www.umologija.com/
Tjaša Ravnikar: https://tjasaravnikar.si/
Opomba: Stališča avtorice niso nujno tudi stališča Uredništva
