Osnove govorice telesa: Kako iz neverbalnih znakov razbrati iskrenost
Milijone let so se naši zgodnji predniki sprehajali po tem planetu in krmarili po zelo nevarnem svetu. To so storili tako, da so drug drugemu učinkovito sporočali svoje potrebe, čustva, strahove in želje. Presenetljivo je, da so to dosegli z uporabo neverbalne komunikacije, kot so fiziološke spremembe (zardel obraz), kretnje (kazanje z roko), zvoki (godrnjanje) in reakcije obraza ali telesa (začuden ali prestrašen pogled). To je že tako dolgo del naše biološke dediščine, da še vedno komuniciramo predvsem neverbalno in ne verbalno, kar pojasnjuje tudi potrebo po čustvenih ikonah v pisni komunikaciji.
Na našo srečo smo razvili sistem za takojšnje sporočanje drugim, kako se počutimo in kaj čutimo. Če tega ne bi bilo, bi lahko bila soba nevarno vroča – ne samo topla, in kopanje v jezeru bi se lahko spremenilo v hipotermijo. Če bi ob vsakem nevarnem srečanju, na primer z zvito klopotačo, vsaj za nekaj sekund pomislili, bi kot vrsta izumrli. Namesto tega smo se razvili tako, da se odzivamo na grožnje ali karkoli, kar bi nam lahko škodovalo, in ne razmišljamo – to je odziv “zamrzni, pobegni, bori se”.
Ta sistem, ki se je razvil skozi čas in nas takoj opozori na vsako zaznano nevarnost, prav tako takoj komunicira z drugimi okoli nas. Tako kot nas naši možgani prisilijo, da zamrznemo na mestu, ko med sprehodom vidimo agresivnega psa, tako tudi naša telesa takoj sporočijo drugim, ali nam je udobno ali neprijetno, smo zadovoljni ali nesrečni, varni ali v nevarnosti. Korist je dvojna: mi se odzivamo na svet okoli nas, drugi pa imajo koristi od naših zgodnjih reakcij, tako kot mi od njihovih. Na primer, okusite nekaj gnilega in vsi okoli vas bodo vedeli po vašem izrazu; tudi okusiti jim ni treba. Hitro, pristno in zanesljivo: govorica telesa je “bližnjica do sporočanja najpomembnejšega”, ker je bila evolucijsko koristna.
Govorica telesa ni le za preživetje
Govorica telesa ni le za preživetje ali grožnje, čeprav je to glavni razlog, da se na določene stvari tako vidno odzivamo. Naši možgani sporočajo tudi naše namere. Zato, ko se pogovarjate z nekom, ki vam je všeč, in nenadoma opazite, da ena njegova noga kaže proti njegovemu avtu ali dvigalu, veste, da mora oseba verjetno iti. Telo preko nog sporoča, da nekaj nujnega pritiska, čeprav oseba nadaljuje pogovor. Zato pravimo, da je govorica telesa bolj resnična kot izgovorjena beseda.
Psihološko ozadje tega je preprosto: naše potrebe, občutke, misli, čustva in namere elegantno obdela “limbični sistem” možganov. Ni mu treba razmišljati, ampak se samo odziva na svet v realnem času in naše telo pokaže, kako se počutimo. Nekdo nam sporoči slabo novico in naše ustnice se stisnejo; avtobus odpelje brez nas in stisnemo čeljusti. Prosijo nas, da delamo še en konec tedna, in naše oči se zožijo, ko se brada spusti. To so prikazi nelagodja, ki so jih naši limbični možgani izpopolnjevali v milijonih let, ne glede na to, ali smo na Kitajskem ali v Čilu.
Nasprotno, ko vidimo nekoga, ki nam je res všeč, se bodo naše obrvi dvignile, obrazne mišice se bodo sprostile in roke postale bolj upogljive. V prisotnosti nekoga, ki ga imamo radi, bomo zrcalili njegovo vedenje (izopraksija), nagnili glavo in kri bo pritekla v naše ustnice, kar jih bo napolnilo, zenice pa se bodo razširile. Naši limbični možgani skozi naše telo sporočajo točna resnična čustva.
Resnični občutki vedno odražajo v govorici telesa
Našim telesom v resnici ni treba izvajati teh vedenj, vendar smo se razvili, da to pokažemo z razlogom: smo družabne živali, ki morajo komunicirati tako verbalno kot neverbalno. Otroci, ki so rojeni slepi in nikoli niso videli tega vedenja, jih bodo tudi izvajali. Slep otrok si bo pokril oči, ko bo slišal nekaj, kar mu ni všeč, tako kot nekdo, ko ga prosimo za pomoč pri premikanju težkih predmetov. Na srečo so ta vedenja trdo povezana.
Ne glede na to, ali smo v poslu, doma ali v odnosih, se resnični občutki vedno odražajo v govorici telesa skozi prikaze udobja in nelagodja. Ta binarni sistem sporočanja, kako se počutimo, je prestal preizkus časa in nam pomaga skozi svojo elegantno preprostost.
To je zelo učinkovito pri ugotavljanju, kaj drugi čutijo do nas, in ocenjevanju, kako se odnos razvija. Ko ljudje začutijo, da je v razmerju nekaj narobe, pogosto zaznajo spremembe v govorici telesa. Pare, ki se ne dotikajo ali hodijo več blizu skupaj, je zlahka opaziti, bolj subtilna vedenja pa so še natančnejša. Na primer, ko se pari dotikajo le s konicami prstov namesto s celotno dlanjo, kar kaže na psihološko nelagodje. To vedenje lahko nakazuje resne težave v razmerju, ki na površini morda niso tako očitne.
Osredotočanje na udobje in nelagodje lahko zelo pripomore k jasnejšemu razumevanju, kaj drugi resnično čutijo, mislijo, se bojijo ali si želijo. Ta vpogled nam daje bolj pošteno oceno drugih in pomaga pri učinkovitejši in empatični komunikaciji za globlje razumevanje.
[Vir: Psychology today]; Govorica telesa; Foto: Pexels
