Osebnostni razvoj: Se vas ljudje bojijo?

Pred časom me je obiskala stranka, ki si je želela izboljšati svojo osebno karizmo. Zaseda enega od vodilnih položajev v svojem podjetju in je medijsko precej izpostavljena. Med uvodnim pogovorom sem jo med drugim vprašal, kje vidi tisti največji manko glede svoje karizme.

Odgovor: “Zaposleni se me bojijo!

Priznam. Od vseh možnosti, takšnega odgovora res nisem pričakoval.

Predvidevam, da pa je moj komentar oz. odgovor vsaj nekoliko šokiral tudi njo:

“Zakaj se pa obnašate kot kaka čivava? 
Zakaj strašite ljudi, čeprav nimate namena?

 Če pustimo ob strani ostale vidike najinega nadaljnjega pogovora, bi se v nadaljevanju tega zapisa rad osredotočil na pomembno človeško lastnost, brez katere ni pravega žara karizme. Tega se je seveda dobro zavedala tudi moja stranka.

Karizmatični ljudje imajo sposobnost, da se hitro in globoko povežejo s sočlovekom. 

Da mu ne narekujejo svojih idej. Z njim se povežejo tako globoko, da sogovornik prevzema ideje, kot da so njegove.

To pa zelo težko izpeljemo, če se nas ljudje bojijo, mar ne?

 Problem lahko ponazorimo z razliko med hišno muco in tigrom v divjini.  V bistvu o sebi razmišljamo kot o hišni muci, govorimo in obnašamo se pa kot tiger. In tako nas potem vidijo tudi ljudje.

 Pri sebi razmišljamo v stilu: “Poglej, kako se ti prilagajam in čemu vse se odpovedujem,” ljudje okoli nas (glede na naše obnašanje) pa naše zahteve razumejo kot zadovoljevanje naših muh in zahtevo po doseganju naših pričakovanj.

Siljenje ljudi je, s položaja vodje, relativno enostavno početje. Doseči globoko povezanost z ljudmi pa zahteva modrost, osredotočenost in … ponižnost.

V nadaljevanju zato nekaj nasvetov, kako lahko trajno izboljšamo stik s soljudmi, in tako še bolje žarimo svojo karizmo:

 1. Na vodenje ljudi glejmo kot na služenje (njim).

 2. Smejmo se. Prav nič se nam ni potrebno mrščiti ali celo grdo gledati zgolj zato, da bomo izkazovali svoj vodilni položaj. Zavihajmo kotičke svojih ustnic navzgor.

 3. Če smo vodja, ne govorimo ves čas, da smo zgolj član ekipe in enaki med enakimi. Če ne priznamo svoje vloge oz. tega, kako nas vidijo drugi, smo avtomatsko ključni del problema.

 4. Ne družimo se ves čas samo z vodilnimi, npr. ostalimi člani vodstva podjetja. Družimo in pogovarjajmo se tudi z “normalnimi” ljudmi okoli sebe. Ne ščitimo se s statusnim obzidjem.

5. Iskreno se zanimajmo za druge. Vendar pa se ne zanimajmo preveč. Če bo naše zanimanje preveliko, bodo zelo hitro začeli razmišljati, kaj imamo za bregom. Če npr. vidimo na mizi sliko družine, povprašajmo kaj o njih. A bodi dovolj. Ne vrtajmo potem z vprašanji skozi cel rodovnik.  

 6. Pojdimo med ljudi. Izolacija je samozaščitni mehanizem. Lažje je biti zaprt v pisarni, kot pa iti ven med ljudi. Naj bo normalno, da ljudje okoli nas vidijo svojega šefa.

 7. Ne sprejemajmo pritiska, da moramo na sitna vprašanja odgovarjati takoj in na hitro.

 8. Taktno odgovarjajmo na neprimerna vprašanja. Primer takšnega odgovora: “Hvala, ker ste me opozorili na to, vendar pa javno res ne morem reševati takšnih zadev”.

 9. Prvi nagovarjajmo mimoidoče po pisarnah oz. hodnikih. Vzemimo si dovolj časa za kratke pogovore, ki segajo stavek ali dva preko “Kako ste?” vprašanj.

 10. Jejmo na javnih mestih. Pojdimo v restavracijo, kjer je večina zaposlenih. Naj bo to menza v podjetju, bližnji lokal ali pa picerija. Res nas bodo naši podrejeni ves čas prekinjali in pozdravljali, vendar se splača.

 To, da se mi počutimo kot hišna muca, je eno. To, da nas kolegice in kolegi vidijo kot tigra, je pa drugo.

 Srečno! 

Edvard Kadič

PS: Članek je bil pripravljen za objavo v spletni reviji Zdravo.si

vir Foto: Pexels

ByA.K.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja