Osebnostni razvoj: Samozavest na delovnem mestu
Začutil je, kako trdo je prijela kljuko hišnih vrat, in jih trdo zaloputnila za seboj. Nekaj trenutkov kasneje je zaslišal padec torbice z ramen na tla, trdo odpiranje in zapiranje vrat omare za čevlje ter hiter, jezen korak po stopnicah navzgor proti dnevni sobi.
Sedel je v naslonjaču sredi dnevne sobe in čakal, da bo vstopila v sobo. Kolikor se je le dalo sočutno, je že pred njenim vstopom v sobo glasno vprašal:
“Draga, si ti? Kako je bilo kaj v službi?”
Med vstopanjem v sobo mu je naveličano odgovorila: “Ah, ne sprašuj. Vedno je isto, prav vsak dan. Za to žensko nikoli nič ni dovolj dobro. Le kdo nam je prav njo postavil za šefico? Ves čas se samo zmrduje, išče napake in se iz nas norčuje. Nekoč ji bom že povedala svoje … ”
Govoriti o samozavesti na delovnem mestu sploh ni tako preprosto. Marsikdo med nami bi, če bi se znašel na mestu zgoraj omenjenega moža, kaj hitro svetoval ženi, da naj šefici pove svoje, da naj ne dovoli, da pometa z njo in da se tako obnaša do nje. Žal pa so stvari le redko tako črno-bele in odnosi v službi so pogosto vse prej kot preprosti. Nekatere raziskave dejavnikov zadovoljstva na delovnem mestu celo kažejo, da je več kot polovica našega zadovoljstva na delovnem mestu odvisna neposredno od našega razmerja z nadrejenim.
Za boljše razumevanje se zato čim prej vprašajmo, kaj je nasprotje samozavesti. Katero občutje je pravzaprav tisto, ki nas duši pri našem dolovanju, in ga lahko poimenujemo tudi kot pomanjkanje samozavesti? Kaj občutimo v trenutkih, za katere kasneje menimo, da bi jih lahko izpeljali bolj samozavestno, bolj odločno, predvsem drugače?
Gre za strah. Strah je nasprotje samozavesti in prav strah je v delovnem okolju še kako problematičen. Neposredno je namreč povezan z enim od temeljnih motivov našega delovanja v tem svetu, tj. s potrebo po varnosti. To pa je razlog, zakaj preprosti črno-beli odgovori kaj hitro odpovedo. Še posebej, ker bomo v službenem okolju tako ali drugače skupaj preživeli daljša časovna obdobja in ne zgolj kakšen projekt ali dva, se zatem razšli ter za seboj zapustili tudi porajajoče se strahove.
Razmislek o vzdrževanju samozavesti na delovnem mestu je torej razmislek o dejavnostih, obnašanju ter reakcijah, ki tako ali drugače pokrivajo daljša časovna obdobja v službenem okolju. Rečemo lahko, da gre za tek na daljše proge. Samozavest je namreč nekakšno razmerje med našimi kompetencami, tj. znanjem, izkušnjami in strategijami, na eni strani ter tveganjem, ki nam ga situacija predstavlja na drugi.
Več imamo torej znanja, nižje je tveganje, višja je naša stopnja samozavesti in obratno, manj imamo znanja in višje je tveganje, nižja bo naša samozavest.
Pred očmi imejmo, da smo na delovnem mestu predvsem zato, da dosegamo konkretne rezultate.
Ves čas moramo ohranjati pozornost na svojih rezultatih, ne glede na razmerja moči, razne govorice ter druge vzvode, skozi katere nas želijo, predvsem nesposobneži in manipulatorji, zvleči v svoje polje delovanja. To je polje različnih pritiskov, skozi katere želijo pridobiti male prednosti zase, v nas pa zasejati seme dvoma, ki se bo na daljši rok razvil v strah in s tem v vzvod za manipulacijo z nami.
Čim bolje moramo poznati svoje prednosti ter jih vzdrževati v ospredju naših dejavnosti. To storimo tako, da jih vključimo v svoje vsakodnevne dejavnosti. Smiselno enako velja tudi za naše slabosti. Posvetimo jim nekaj pozornosti in se poglobimo vanje z namenom, da jih bomo izboljšali. Za razvoj in vzdrževanje samozavesti je namreč nujno, da storimo nekaj konkretnega na poti k uspehu. Torej, da storimo nekaj, kar potrjuje, da nam je uspelo tudi preseči svoje slabosti.
Ves čas spremljajmo svoje dosežke
Dandanes obstaja kup različnih pripomočkov, s katerimi lažje sledimo svojim obveznostim. Z vsako opravljeno dejavnostjo se bomo namreč bolje zavedali svojih dosežkov. Ob tem pa nam pride prav tudi kakšna pohvala, ki smo jo, npr. prejeli po elektronski pošti. Shranimo si jo v posebno mapo zato, da jo lahko še kdaj preberemo. Pa še prav nam bo prišla kot opomnik ali argument v trenutkih, če nam bo kdo kdaj, kaj očital, da česa morda nismo dobro opravili. Vse pa že ni bilo tako slabo, kajne?
Z istim namenom lahko kdaj pa kdaj tudi povprašamo kolege ali kolegice za mnenje, katere so npr. tiste naše prednosti, ki jih še posebej cenijo pri sodelovanju z nami. Pogosto drugi veliko bolje vidijo našo vlogo v ekipi, kot pa jo lahko vidimo sami. Seveda pa potem ne izgubljajmo časa in te prednosti čim bolje vključimo v svoje delo. Prav tako pa bodimo pozorni, da te prednosti vključujejo tudi naši cilji. Prav cilji so namreč tisti vzvod, ki nam v življenju ne daje le smeri, temveč nam omogočajo tudi razvoj zavesti. Za slednje pa potrebujemo takšne cilje, kjer ne vemo prav dobro, kako jih bomo tudi dosegli. Sodelujmo pri projektih in zadolžitvah, ki nam bodo to negotovost na določen način tudi omogočali. Poskusimo kaj takšnega, česar nas je po možnosti pred začetkom celo malo strah.
Nikar se ne slepimo
Na delovnem mestu pa ni strah le nas, temveč je strah, prav tako, tudi drugih. Bodimo pozorni na svojo naravnanost in poskusimo biti pozitivni. “Pozitivno” pa ne pomeni nujno tudi vedno veselo. Pogosto se pojem pozitivnega nanaša predvsem na vztrajnost, celo kljubovalnost. Osredotočajmo se torej na rešitve, ne na težave. Z razlogom probleme raje imenujemo izzivi, kot pa nekakšne težave. Bodimo zgled delovanja in postali bomo nekakšno središče dogajanja v službi. Ljudi naravno privlačijo osebe s pozitivno naravnanostjo, še posebej v trenutkih, ko življenje pred nas postavlja resne izzive. Teh pa v službenem okolju običajno ne manjka.
Pri svojih odzivih seveda bodimo pazljivi na zahteve nadrejenih, nikar pa ne zanemarimo tudi delovanja svojih kolegov in kolegic. Pazljivo spremljanje in dobro razumevanje govorice telesa ter drugih pomembnejših neverbalnih signalov je za to praktično nujno. Včasih ljudje namreč ravnamo rahlo nepredvidljivo, pogosto kot kakšni majhni otroci. Dejstvo, da imamo opravka s šefom, omenjenega ne spreminja. Šef ali ne, enako ščiti svoj napuh ali ego, kot to počne kdor koli drug. S takšno spremembo pogleda na druge bomo nemudoma pridobili sposobnost bolj blagega odzivanja, s tem pa bomo postali bolj taktni in lažje bomo krmarili s tokom svoje samozavesti.
Prav s takšno spremembo pogleda, tj. z dopuščanjem, da ljudi okoli sebe vidimo zgolj in samo kot ljudi, ne pa ves čas kot nekoga, ki je zlepljen s svojim položajem, si omogočamo dodaten prostor za odločitve. Omogočamo si več prostora za občutek, da res pripadamo v dani trenutek. Da je prav, da smo tam, kjer smo. To je izjemno pomembno za naše razumevanje svoje vloge v poslovnem okolju.
V trenutkih, ko nas bo namreč lovil strah, bo še kako pomembno, da zanj v našem srcu preprosto ne bo prostora. Da bodo v našem srcu torej ves čas domovali zgolj občutki samozavesti, ki nam bodo pomagali uspešno krmariti skozi izzive delovnega okolja ter nam zagotavljali mir v mislih in s tem več kot potrebno preudarnost v odločitvah.
Srečno!
Edvard Kadič
PS:
– knjiga Samozavest je seksi! (samozavestna govorica telesa) – klikni TUKAJ
– knjiga Govorica telesa in osebna karizma – klikni TUKAJ
Članek je bil napisan za revijo ADMA in objavljen v izdaji Januar 2018:
Foto: Pexels Vir
