Opij nove dobe in prosti pad ugleda inštitucij
Pregovor pravi, da je potrebno veliko dobrih del, da se ugled zgradi in samo eno slabo, da se ga zruši. Zanimivo, da pri javnih inštitucijah razgradnja ugleda traja malo dlje. A z vztrajnostjo se tudi to doseže.
Poglejmo npr. Računsko sodišče. Inštitucija, namenjena pregledovanju proračunskih uporabnikov, je z leti postala nekaj, čigar mnenje je popolnoma brez veze. Nihče je ne upošteva, niti je ni dolžen upoštevati. Neka vestička pri poročilih in to je vse. Je pa ugled posebej strmo padel po izbruhu afere z nekdanjim predsednikom Tomažem Veselom. Razvedelo se je, da je kot predsednik Računskega sodišča zraven še “fušal” kot predsednik Komisije za revizijo in skladnost pri Mednarodni nogometni zvezi (Fifa) in pobiral po četrt milijona dolarjev letno kljub temu, da je to eksplicitno prepovedano. Zgodilo se ni nič in ugled je tam kjer je.
Kaj pa Komisija za preprečevanje korupcije (KPK)?
Od ustanovitve dalje je brezzobi tiger navzven, navznoter pa zelo pomemben vzvod za zbiranje informacij za “naše”. Zanimivo, da lahko zberejo vse informacije, ko pa je potrebno ukrepati pa: “Oh oprostite, nimamo pristojnosti.” Prikladno, kajne? Zakaj ga potem imamo, če nič ne more? Aja, za zbiranje informacij, oprostite, ker motim z vsiljivimi vprašanji. O ugledu seveda ni več ne duha in ne sluha.
Varuh človekovih pravic?
Se vam res zdi normalno, da Varuh človekovih pravic nič ne reče ob ukinitvi Muzeja osamosvojitve ali pa Dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja? Kdaj in kje pa se je nazadnje sploh oglasil? Ko vam Varuh ČP še izjavi, da se ne bo izrekal o zgodovinskih dejstvih kljub temu, da so žrtvam (v katerikoli točki zgodovine in na katerikoli strani) kratene osnovne človekove pravice, kamor sodi tudi pravica do dostojnega pokopa, o ugledu res ni težko ugibati.
Kaj pa SAZU?
Združba “akademikov”, ki rada pozabi na svojo vlogo varuha slovenske misli in se je že večkrat aktivno postavila na določeno stran v političnih vprašanjih. Danes njihova založba organizira celo razstavo o protestih proti Janševi vladi. Kako ljubko. Še posebej, ko se norčujejo iz odzivov javnosti, ki zgrožena spremlja to enoumje, ki vlada v, pozor, elitni akademski ustanovi v državi, ki jo, pozor pozor, financira nihče drug kot … vsi. Da si boste bolje predstavljali o čem govorim:
Kako pa kaj Ustavno sodišče in ugled?
Vloga, ki jo je Ustavno sodišče odigralo v času kovid krize in reševanja družbe pred zlomom zaradi epidemije, bo zame ostala za vedno kot velik temen madež te ustanove. Težko sem takrat in težko še danes verjamem, kaj so se šli v spregi s kolesarji in RTV. Danes, po odpravi zadržanja izvajanja novele zakona o RTV (o tem sem nekaj več povedal tukaj), to lažje razumem. Ugleda Ustavnega sodišča zame preprosto ni več. Javno celo razglašajo, da zaradi notranjih nesoglasij v razumnem času niso sposobni sprejeti razsodbe o omenjeni noveli zakona. Halo?
Stanje pred sporno novelo zakona o RTV zagotovo ni bilo neustavno. Sistem je deloval, uprava RTV tudi, programski svetniki so se menjavali itd. Če sodniki v trenutni sestavi niso sposobni sprejeti odločitve, se verjetno strinjamo, da je bolje, da še naprej velja (stari) zakon. Tisti, ki zagotovo ni neustaven in ne tisti, ki je lahko tudi neustaven. No ja, zdaj velja slednji.
To pomeni, da si Ustavno sodišče pravo razlaga skladno z ideološko pripadnostjo posameznega sodnika in ne kot način ureditve razmerij v družbi. Hvala lepa, dragi “pravniki”, s takšnim delovanjem ste sramota tako za stroko kot za družbo.
Državni zbor …?
Kaj pa Državni zbor? Pa ministrski zbor? Sodstvo, organi pregona … ah, saj nima pravega smisla. Tako, kot Jugoslavija leta 1975. Če si naš je super, če nisi, je pa malo manj. Precej manj.
Stanje ugleda državnih inštitucij je, v mojih očeh, verjetno na najnižji točki od osamosvojitve dalje in to me resno skrbi. Trenutno ne vidim luči na koncu tunela v smislu nekakšne normalizacije, povrnitve ugleda tem inštitucijam.
Enoumje, ki se je z Golobom zgrnilo nad to državo, se neverjetno hitro zažira v vse pore slovenske družbe in glede ugleda inštitucij bo vse skupaj samo še slabše. Z negativno kadrovsko selekcijo, kot smo ji priča v trenutni politiki, to nujno vodi v nadaljno razgradnjo ugleda.
Danes v Sloveniji očitno obstaja le še kaviar socialistična elita na eni in množica vedno bolj obubožanih ljudi na drugi strani, ki zavzeto buljijo v Facebook, Instagram in Twitter. Namesto blagostanja imajo na voljo samo še opij nove dobe, virtualni boj s “sovražniki”, medtem ko si elita zase v miru privatizira naš skupni svet in s svojimi dejanji vztrajno razgrajuje ugled države in njenih inštitucij. Mogoče je pa to namen. Zato, da si potem izgradi svet po svoji meri.
