Poletno branje: V poletnem času poobjavljamo najbolj brane kolumne Edvarda Kadiča. To kolumno smo prvotno objavili 23. 7. 2023.
Omejevanje svobode govora je temelj vsake diktature
Si lahko leta 2023 v Sloveniji predstavljate, da ne smete na glas povedati kaj si npr. mislite o Golobovi ali prej o Janševi ali Šarčevi vladi? Ali pa kaj si mislite o politikih kot npr. o Urški Klakočar Zupančič, Janezu Janši, Baracku Obami ali Vladimirju Putinu? Če ste odgovorili: “Težko,” stopimo še korak dalje.
Si lahko predstavljate, da včasih niste smeli na glas povedati nič proti Josipu Brozu Titu, Borisu Kidriču ali Milki Planinc? Ne? No ja, pravzaprav ste lahko. Vendar ste resno tvegali nekaj let maltretiranja in razbijanja kamna na Golem otoku. To je res, tudi če tega ne verjamete, še posebej tisti mlajši, ki tako radi idealizirate jugo socializem. Tako je pač bilo. V gostilni ste se ga napili, v kotu kričali da sta Jugoslavija ali Tito navadna lopovščina in … “bilo kuda, UDBA svuda” … so vas zidovi slej ko prej uslišali. Znašli ste se v kolesju državnega represivnega aparata in bili obsojeni po zloglasnem 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ. Od svojega življenja ste se poslovili za nekaj let zato, ker ste govorili nekaj, kar oblasti ni bilo všeč. Verbalni delikt.
Raje si to predstavljajte čim prej, saj je omejevanje svobode govora “obvezen” ukrep, ki ga diktator mora sprejeti, če želi trajno obstati na oblasti. Tito je tako kraljeval kar 36 let. Diktator namreč mora omejiti širjenje informacij, saj so prav informacije tiste, ki ozaveščajo ali poneumljajo. Zato je enako pomemben ukrep diktatorja tudi prevzem čim večih medijev. Po možnosti tudi nacionalnega, kjer ta obstaja. Če k temu dodam, da je po teoriji obladovanja množic dovolj obvladovati zgolj manjši del mase udeleženih in zgolj 25% mase mora prevzeti nove ideje, da te lahko prevzamejo tudi ostale, potem veste, kako lahko je obvladovati družbo z neomejenimi sredstvi v obliki tehnike (medijev) in financ.
Vedno aktualna razprava
Obramba svobode govora je zato v demokraciji vedno aktualna. Gre namreč za temeljno pravico, ki omogoča posameznikom, da izražajo svoje mnenje brez strahu pred represalijami, cenzuro ali kazenskim pregonom. To je, kot že nakazano zgoraj, ključni steber demokracije, ki omogoča odprto razpravo, kritiko in izmenjavo idej.
Že v stari Grčiji, zibelki demokracije, so zato v retoriki poznali koncept “parrhesia”. Gre za svobodno govorjenje, ki pa ne pomeni le svobode govora, ampak celo obveznost govoriti resnico za skupno dobro, tudi če bi to pomenilo osebno tveganje. Seveda “osebno tveganje” posredno pomeni predvsem neprijetne posledice kritiziranja oblasti.
39. člen Ustave RS: Svoboda izražanja
V slovenski Ustavi je ta svoboščina zapisana v 39. členu, ki govori o svobodi izražanja. V prvem odstavku omenjenega člena je zapisano, da je v Sloveniji zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Da lahko vsakdo svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. A bodimo tukaj zelo natančni. Nikjer ne piše, da se lahko svobodno žali, blati in ponižuje druge samo zato, ker se lahko svobodno govori ali piše. Če se to zgodi, vas slovenska demokracija in njena zakonodaja napoti na tožbo. Sodišče je nato tam, da presodi, kaj je na stvari.
V teh dneh smo bili priča predložitvi več kot petdesetih predlogov za omejevanje sovražnega govora s strani Strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora pri Golobovi vladi. Z zanimanjem sem pregledal predloge in priznam, da sem bil pri nekaterih naravnost zgrožen.
Naj za boljšo predstavo omenim samo enega, priporočilo št.32:
“Ministrstvo za pravosodje naj v okviru aktivnosti […] preuči tudi možnost za razširitev opisa kaznivega dejanja po prvem odstavku 297. člena KZ-1 iz »javnega spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti« še na »povzročitev vznemirjenja oziroma zgražanja v javnosti« ter ustreznost zapisa šestega odstavka 297. člena KZ-1, ki določa obvezen odvzem sredstev, predmetov in pripomočkov, saj veljavna določba v primeru medijev lahko pomeni odvzem tako vseh elektronskih komunikacijskih sredstev kot tudi tiskarskih strojev in podobno.”
Povedano drugače, če bom v svoji kolumni zapisal kaj takšnega, kar bi “vznemirilo” npr. vladarja, mi bodo lahko zaplenili računalnik ali ukinili blog, kjer izražam svoje mnenje.
Kako prosim?
Če se bosta torej Robert Golob ali Nika Kovač počutila “vznemirjeno”, ker sem zapisal, da so ti predlogi vsiljevanje enoumja globalne woke progresivne klike ter neposreden napad na ustavno ureditev Republike Slovenije, ima ta oblast pravico ukiniti Portal24?
Kdorkoli je podal takšen predlog, se tega zelo dobro zaveda in to počne namerno. Nikar se ne slepite. Strah jo je demokracije, strah ga je barvitosti mnenj. Brez utišanja drugih mnenj ne zmore preživeti. Narava diktature je, da podjarmi ter zatre vse in vsakogar, ki bi se diktatorju upiral. V besedah ali dejanjih, saj nima dovolj širine, da bi preživel po soočenju mnenj in argumentov.
Kdorkoli danes, po takšnih predlogih Sveta za preprečevanje sovražnega govora ter ob nasilnem prevzemu RTV Slovenija po nujnem postopku ter ob asistenci progresivistov Evropske komisije (Vera Jourova, Sophie in’t Veld ipd.), ne vidi narave Golobove oblasti, predvsem pa kako ta oblast vzpostavlja represijo nad slovensko družbo, je ali (1) duhovno slep ali (2) mu to koristi in zato gleda stran ali (3) pa je preprosto neumen. Na koncu bo namreč enako končal pod škornjem diktature, kot vsi ostali. Revolucija slej kot prej začne žreti lastne otroke. Tudi zato so glasovi, da bo Slovenijo ponovno potrebno osvoboditi, vedno glasnejši. Bojim se, da imajo prav.
