Ogenj ima božansko moč, peč na drva zato ostaja
Se oproščam, a danes, ko tole pišem, sem v šoku. Velikanskem šoku. Na portalu Siol sem prebrala, da sta sedemnajstletnik in devetnajstletnik skupaj kupili dve stanovanji, veliki 101 in 104,7 kvadratnega metra, dve garaži in dve parkirni mesti. Do konca življenja se ne prikažem iz hiše, tako sram me je! Pri svojih 70+ nisem sposobna kupiti niti kurnika! Madonca, kakšni vrhunski poslovni biseri se skrivajo med nami, jaz pa takšna nula! Morda tiči v tej skrajni nesposobnosti tudi razlog, zakaj na napačen način razumem tudi izjemne intelektualne dosežke te vlade?
Vzorčni primer Stockholmskega sindroma
Že lep čas ponavljam, da smo Slovenci edini narod na svetu, ki se z vsemi štirimi otepamo, da bi živeli bolje. Mi smo vzorčni primer Stockholmskega sindroma. Že to veliko pove o nas, da smo izvolili prajministra, četudi nam je že vnaprej zagrozil z višjimi davki in nižjimi plačami. Samo totalen bedak bi to storil. In – Slovenci, seveda. In če smo že pri denarju: četrtkova Tarča je bila krasen primer, s kakšno lahkoto se s tujim ”ku*cem” maha po koprivah!
Nek iznajdljiv zasebnik je pred tremi leti kupil neko poslovno stavbo za 1,7 milijona evrov. Nedavno tega pa jo je ministrstvo za pravosodje odkupilo za kar 7,7 mio €. Rečeno po domače: preplačali so jo štirikrat! Ministrica pri tem izjavi, da je to trg in da je vse ok. Ob gledanju sem se spomnila na orgazme, ki so jih doživljali vpleteni v ”primer” Trenta. Bogve, ali jih je bilo ob tem v nebo vpijočem primeru kaj sram?
Kako smo se greli v zadnjih 70 letih
Ko sem bila še čisto majhna, stara okoli pet let, smo se stiskali v stanovanju s kuhinjo in spalnico. Kurilo se je le v štedilniku na drva. Pozimi sem spala skupaj s termoforjem. Bila sem pokrita s puhovko iz perja, pa ni dosti pomagalo, vseeno sem jo odnesla s seboj tudi v novo hišo, v katero smo se vselili ob mojem vstopu v 1. razred. Tam je šele bila ”štala”! Kurilo (z drvmi) se je samo v kuhinji in v kmečki peči, otroška soba, ki je bila v mansardi, pa je bila pozimi podobna ledeni sveči: po stenah se je nabiral ”sren”, posteljnina je bila vlažna zaradi mraza, spanje pod odejo pa je bilo morilsko, saj se nisem ogrela vse do jutra.
Ko sem se, kot gimnazijka, leta 1966 preselila v DAČ, sem prišla z dežja pod kap. Bivala sem v starem delu, tam, kjer je bil iz sobe neposreden izhod na balkon. Vrata in okna so se zelo slabo zapirala, o tesnjenju smo punce lahko le sanjale V sobi smo imeli tisto visoko zeleno peč, v drvarnici, na dvorišču, pa so sicer bila drva, a so jih tja vozili sproti, kar pomeni, da so bila mokra in niso gorela, kot bi morala. Bilo je čisto normalno, da sem ob nedeljah zvečer, ko sem se vračala od doma, imela dve potovalki: v eni osebne stvari, v drugi pa suhe trske in nekaj drv. Toliko, kot me je zeblo tisti dve leti, me ni še nikoli v življenju. Ko smo se 80 leta selili v novo hišo, smo bili brez ficka. Dobesedno. Najdražji je vsake toliko časa pripeljal v prtljažniku drva, ki so jih odstopili njegovi. Prva zima je bila ”nepozabna”.
Mraz ni dober življenjski sopotnik
Najmlajši se je rodil 1985, konec januarja. Komaj sem ga prinesla iz porodnišnice domov, je crknila peč za centralno. Lahko si samo predstavljate, kako je bilo z dojenčkom in s še tremi otroki v ledeno mrzli hiši. Zadrževali smo se v kuhinji in jo ogrevali s pomočjo pečice pri štedilniku. Kasneje smo, a le kratek čas, kurili na premog. Zaradi neznosnega smradu (premog mi še danes zelo smrdi) smo se mu odpovedali in raje kurili z drvmi. Nato s peleti. Nato z oljem, dokler ni postalo svinjsko drago. Potem s toplotno črpalko … A peč na drva je ostala. Za vsak primer. Človek nikoli ne ve, do česa lahko pride. Sploh danes, ko nam vladajo norci tako doma kot v svetu.
V vednost
Ogenj je vse do danes, ko nam vladajo dvorni norčki, ostal pomemben del človeške kulture. Še zmeraj simbolizira toplino, družinske vezi in skupnost. Že v najzgodnejših človeških skupnostih je bil simbol preživetja. Imel pa je tudi veliko kulturno vlogo. Predniki so se zbirali okoli njega in si pripovedovali zgodbe, se družili in izmenjevali izkušnje. Ogenj je bil središče družbenega življenja. V mnogih mitih in legendah se pojavlja kot darilo bogov, ker ima menda božanska moč. Omogočil je razvoj naprednejših tehnologij, kot so kovaštvo, lončarstvo in kuhanje. Uporabljali so ga za obrambo pred divjimi živalmi in sovražnimi skupinami. Kako bi brez tabornega ognja preživeli partizani, danes pa skavti in taborniki? Kako bo prepoved kurjenja ognja vplivala na slednje?
