Odpravljanje posledic naravne katastrofe brez konca

Še nekaj bi rada delila z vami. Veliko vsega se nam trenutno dogaja. In prav zaradi tega vam hočem predstaviti grdo resnico, ki jo mnogi v zaposlenih in ustaljenih rutinah spregledajo. Izredne razmere in naravna katastrofa, ki še vedno polnijo vse novice, poročanja in objave, bodo nekega dne minile. Izzvenele. Ljudje, ki so izgubili vse, si bodo ustvarili nova življenja. Na srečo. In če bodo imeli res srečo, bodo zdravo mero hvaležnosti za vedno zakoreninili v srce. Mnogi, ki so tako ali drugače pomagali, bodo lažje in hitreje pozabili. Zajadrali v normalne in poznane tokove. Z morda kakšnim občutkom ponosa in topline ob misli na pretekla sodelovanja za dober namen. Ampak, kaj pa vsi tisti, za katere izredno stanje nikoli ne mine?

Ob velikih tragedijah velika podpora medijev vedno razsvetli še tako trdno temo. In prav je tako. Menim, da je to ena njihovih najpomembnejših nalog. Informirati. Združevati. Posredno pomagati. Hkrati pa tudi s svojim usmerjanjem pozornosti nekatere stvari favorizirajo in nekatere zanemarijo. Zdaj smo na primer ponosni in veseli. Nekateri se tolčejo po prsih, spet drugi si padajo v objem, tretji segajo v roke. Vsi v en glas vzklikamo, da se vse da, če se hoče. Da smo združeni močnejši. Da smo eno srce. Vznesenost nas nosi. In močna čustva hranijo.

Izredno stanje

Opomniti pa se moramo tudi naslednje. Izredno stanje, ki je za nekatere tokrat res izredno, je za nekatere stalnica. Ne govorim o izgubah hiš. Govorim o vsej volji in zedinjenosti v pomoči. Govorim o vseh prostovoljcih. Govorim o vseh najrazličnejših zbranih sredstvih. Veste, koliko bi se lahko naredilo, če bi neprestano gojili takšno vnemo za sanacije? Veste, koliko področij bi se lahko uredilo? Koliko svinjarij, pometenih pod preprogo, razkrilo in razkadilo? Saj nikoli ni bilo vprašanje, ali zmoremo ali ne. Vprašanje je, zakaj smo tako “leni”, da nas v akcijo premaknejo le obsežne tragedije. Zakaj nam ni mar tudi za tragedije drugačnih vrst? Kdaj in na kakšen način se bomo tudi zavzeli za vse, kar še čaka, da pride na vrsto?

Govorim o tem, da so živalski napori, ki so jih zdaj vložili mnogi, za nekatere način bivanja. Ker vidijo pomoči potrebna bitja in katastrofe vsak dan. In tudi čutijo odgovornost in posledično potrebo, da aktivno pomagajo. Jim kdo čestita? Sega v roko? Jih objema? Jim pomaga? Nekateri, ki rešujejo katastrofe vse dni v letu, prosjačijo kot berači, da zberejo komaj dovolj, da krijejo stroške pomoči. Ali pa še to ne. Kje je šele njihov zaslužek. Pa ne, ker so leni. Ker enostavno ne zmorejo vsega. In na tej “osamljeni poti” se tudi nehote iztrošijo. Velikokrat fizično in psihično. Komu je mar za to? Se zanje množično in organizirano zbirajo sredstva? Kaj pa je dovolj pomembno, da se umesti na lestvico “vredno je pomagati”? Ali je bolje rečeno, kdo je dovolj vreden?

Pa, ja. Pravim, da je mnogo ljudi, prostovoljcev, ki trdo delajo in “klinčevo” garajo štiristo devetinšestdeset dni na leto. Pa drugim je vseeno zanje ali za bitja in stvari, za katere se zavzemajo. In da se ne zavedamo, da pravzaprav delajo uslugo vsem. Že res morda ne čistijo in gradijo domov, pa zato delijo na tisoče svetlih isker vsenaokrog iz svojega srca. Se lahko te iskre, združene, primerjajo z reflektorjem medijskega pompa? Da. Zagotovo. Samo njihovo delo ostaja neopaženo in spregledano. Razpršeno. Mukotrpno.

Združevanje

Že pred nekaj leti sem govorila o združevanju vseh, ki zdaj na svojih malih otočkih sanjarijo v višjih ciljih. Združevanju društev, ljubiteljev in pripadnikov. Zakaj potrebujemo na primer 50 društev za pse, celo za posamezno pasmo, če lahko ustvarimo eno in mega močno? Pa saj jih menda ženeta ista ljubezen in strast. Pa govorila sem tudi o zbiranju sredstev. En evro po glavi od vsakega polnoletnega Slovenca. Evro na mesec, na primer. Ali veste, koliko bi zbrali? Koliko stvari bi lahko uredili? Zdaj nekaj namenili temu, zdaj onemu. Iskreno mislim, da nam po dobrih šestih mesecih zmanjka primerov za “reševanje”. In zdaj so celo v eni izmed občin prišli na neko podobno idejo, kolikor sem zasledila.

Kakorkoli. Samo vedite, da se bo za nekatere pridne roke in prijazna srca delo kmalu končalo. Za nekatere se nikoli. In medtem ko se bodo nekateri zopet pomirjeni in hvaležni crkljali na toplih domačih kavčih, bodo drugi še vedno in še naprej na terenu počeli spregledane pomembnosti. Spregledane pomembnosti, ki določajo našo človečnost in jo požrtvovalno utrjujejo za vse nas.

Tjaša Ravnikar

O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna managerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev.  Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Več njenih kolumn je na voljo TUKAJ. – Umologijahttps://www.umologija.com/ – Tjaša Ravnikarhttps://tjasaravnikar.si/

Foto: Osebni arhiv

Portal24

ByAdmin

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja