Obraz: Zakaj se ga z rokami toliko dotikamo?
Ste se kdaj vprašali, zakaj tapkamo s prsti po mizi ali po stegnih, medtem ko čakamo na postrežbo? Zakaj, ko zaslišimo glasen hrup, obstanemo na mestu? Zakaj si popravljamo obleko, ko se pripravljamo na nastop? Zakaj delamo te stvari?
Potreba po samopomiritvi
Gre za umirjanje samih sebe. Tapkanje s prsti po mizi, pultu ali nogah nas pomirja. Pravzaprav nas pomirja ponavljajoče se gibanje. Ko zaslišimo hrup ali začutimo, da je nekaj narobe, obstanemo na mestu tako, kot srna sredi noč na cestii, ko se zagleda v soj žarometov avtomobila, ki se ji približuje. Pri srni gre za refleks mirovanja zaradi plenilcev, predvsem velikih mačk. Plenilci se namreč odzivajo na gibanje. Če vam pot prekriža lev, imate veliko več možnosti če obstanete, kot če začnete teči. Če začnete teči, se bo pri levu sprožil refleks lova, spotik, ugriz … zaporedje, ki ga za plenjenje in ubijanje uporabljajo vse mačke. Tako smo se naučili ostati pri miru kot hiter odziv na nevarnost. Običajno imenujemo te odzive boj, beg ali zamrznitev.
Ženske si med prsti vrtijo lase, moški pa si pogosto gladijo brado. Gre za prijeten občutek, ki ob fizičnem ugodju prispeva tudi k psihičnemu. Tako kot večina dotikov, ki jih izpeljemo čez dan. Če jih naredimo pravilno, dotik v telesu sprosti oksitocin, dopamin in serotonin. Kemikalije, ki nam pomagajo pri soočanju s stresom, nas pomirijo in poskrbijo za dobro voljo.
Za umirjanje dejansko porabimo kar veliko časa. Včasih je to palec v ustih, kasneje najljubša igračka ali odeja, v katero se kot otroci tako radi zavijamo. Dotikanje samih sebe oz. umirjanje samih sebe je nekaj, kar počnemo celo življenje. To namreč potrebujejo naši možgani.
Naše roke so ves dan zaposlene. Praskamo to, drgnemo ono, klikamo telefon, masiramo tu in tam. To počnemo zato, da razbremenimo dolgočasje, usmerimo energijo v pričakovanju novic, ko se trudimo verbalizirati ali urediti misli, ko se srečamo z nečim stresnim, da razbremenimo tesnobo zaradi manj prijetnega srečanja itd.
Ljudje tega ne počnemo zato, ker bi tako želeli. Možgani to od nas “zahtevajo”. Zahtevajo, da uporabimo svoje telo, predvsem roke, in razbremenimo stres. Pri tem je zanimivo, da med dotikanjem noben del telesa ne dobi toliko pozornosti, kot prav obraz. Nikjer drugje na našem telesu se ne dotikamo tako raznoliko ali pogosto – včasih celo večkrat na minuto. Spremljajte svoje družinske člane ali prijatelje med ogledom grozljivke. Presenečeni boste, koliko se dotikajo obraza.
Zakaj se toliko dotikamo prav obraza?
Telo ima veliko živčnih končičev, s pomočjo katerih samopomirjanje pravzaprav poteka. Vključno s tistimi v konicah prstov, ki jih lahko nežno tipamo, ki pa včasih tudi tako zabolijo, če se npr. urežemo ali nam vzamejo iz prsta kri.
Vseeno pa za takojšnjo pomiritev možganov niso primerni kar vsi živci ali skupine njih. Za res hitro olajšanje morajo biti stimulirani živci izjemno občutljivi in blizu možganov zato, da signali prispejo do naslovnika (možganov) čim prej in čim močneje. Na srečo je naš obraz bogato oživčen prav s takšnimi tipi živcev. Nežno se s prsom dotaknite spodnje ustnice in signal bo praktično takoj v možganih. Podobno kot nežen poljub na zaprto oko. Zanimivo, da oba občutka delujeta pomirjujoče. To se zgodi zaradi petega (trigeminalnega) in sedmega kranialnega živca (znanega tudi kot obrazni živec), ki preplavljata obraz z bogatim omrežjem točk, ki so občutljive že na najmanjši dotik in nas zanesljivo tudi potolažijo.
Čeprav je tudi npr. masaža ramen ali stopal lahko zelo prijetna, pa enostavno ni dovolj praktična, niti (ekonomsko) učinkovita, da bi takoj zadovoljila naše potrebe. Obrazu zato naravno dajemo prednost. Dosledno pomirja naše možgane in nas vrača v stanje ugodja.
Torej, naslednjič, ko vidite nekoga, da se ob občutljivem vprašanju dotakne konice nosu, si čestitajte, saj veste, da stimulira najbolj oddaljeni del petega lobanjskega živca. Tak dotik nosu mu oz. ji pomaga razbremeniti trenutni stres.
Deli zdaj:
