Nova dejstva o incidentu pregretega vozila

Ne bom rekla, da na to opozarjam. Ne bom napisala, da o tem poučujem. Ne bom izpostavila, da o tem ozaveščam. Niti pametovala, da je vedno samo vprašanje časa. Bom pa napisala, kaj je pomembno. Da ne obsojamo. Pometemo pred svojim pragom in se tako zavestno oklenimo svojega življenja, da bi s tem uspeli rešiti še tujega. Izguba je ultimativna bolečina v naših življenjih. Izguba otroka pa nad ultimativna tragedija, ki pohabi starše do konca življenja. Zato pospravimo prste, ne kažimo in ne tipkajmo … tudi v znak spoštovanja izgubljenega življenja. Tisto malo življenje je namreč imelo rado svoje starše. In ne boste verjeli, zagotovo tudi starši otročka.

Današnja kolumna bo predvsem kratka in jedrnata. Z njo hočem pomagati ozavestiti, da vsa zgražanja, obtoževanja in očitki niso primerni. Ker se karkoli, kar postavimo pred nos nekomu drugemu, lahko v naslednjem trenutku zgodi nam. Seveda Bog ne daj, pa vseeno se moramo zavedati svoje človeškosti. Pri tem ne govorim o strahoti, o kateri poslušamo. To velja za vsakodnevne malenkosti. Človeška narava je zmotljiva. In če k temu dodamo še tempo, obremenjenost in prenasičenost, smo lahko globoko hvaležni, da tragične zgodbe (še) niso pravilo. 

Kaj res mislite, da je tako nemogoče?

Kaj res mislite, da je tako nemogoče, da se zgodijo takšne nepovratne napake? Mislite, da je to nemogoče in da si slab starš, če se? Naj vam povem, da ljudje, starši, so utrujeni. Obremenjeni so do obisti. Naši možgani so pri mnogih že dobesedno »skurjeni«. Spuščajo, preskakujejo, ciklajo, pozabljajo, pomešajo. Tega je veliko. Res veliko. In to niso izmišljotine. To so realne posledice marsičesa, pred čimer si še kar zatiskamo oči. Nikakor to tudi ni izgovor, je pa žal dejansko stanje. 

Ampak kaj vse se nam zdi tragično? Kaj bi storili, če bi vedeli, da je skorajda v vsaki družini vsaj en zlorabljen otrok? Zagotovo je vsaj en odrasel bil nekoč zlorabljen. Če bi vedeli, da se je zloraba v veliki večini zgodila znotraj sorodstvenih vezi? Če bi vedeli, da v večini družin sploh ni več spodobne in primerne komunikacije? Da so otroci pozabili, kaj je to šepet? Da je postalo normalno kaznovanje otrok to, da jih grabijo za vrat in mečejo ob steno?

Zakaj ne ukrepamo?

Zakaj ne vidimo tega in ne ukrepamo pri vsaj enem sosedu, kjer se to dogaja? Zakaj je nekaj naša stvar, da jo komentiramo, in nekaj drugega ne? Ne vidite znanca ali sorodnika, ki redno in globoko gleda v kozarec in doma tako in drugače maltretira vse po vrsti?

Zakaj samo prebiramo teorije o narcisih in permisivni vzgoji? Kaj ni vse tako zelo preprosto? Očitno tako zelo, da resnice pred nosom ne vidimo. In resnica je, da vse gnojilo izvira iz generacij, ki še niso poznale ne narcisov in ne permisivne vzgoje. Hm, kakšen izgovor bomo pa našli zdaj?

Pa veste, kaj je najhuje? Mi bomo na to pozabili. Starši izgubljenega otroka nikoli.

Javno izrekam sožalje

Da, javno izrekam sožalje. Da, vsako, prav vsako, še posebej mlado in nedolžno izgubljeno življenje je nenadomestljiva izguba za vse nas. Naj tudi izrazim, da srčno privoščim staršem, da jima bo morda vsaj nekje na njuni življenjski poti uspelo odpustiti. Sama sebi.

Če so starši ob izgubi otroka pohabljeni za vedno, so starši, ki nosijo neposredno krivdo, do konca življenja predvsem sami sebi rabelj. Želim, da vsi trije najdejo svoj mir.

Drugi pa naj grejo še enkrat na dogodek, ki ga je vojska uprizorila v prestolnici pred kratkim. Tam je bilo polno otrok. Kakšna ironija. Morda bi manj pisali o tujih nesrečah in pomislili, da smo svoje otroke, nove, sveže in polnega življenja – peljali povohat smrt. Perverzno, ni kaj.

Tjaša Ravnikar

O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna managerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev.  Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Več njenih kolumn je na voljo TUKAJ. – Umologijahttps://www.umologija.com/Tjaša Ravnikarhttps://tjasaravnikar.si/

Opomba: Stališča avtorice niso nujno tudi stališča Uredništva

ByAdmin

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja