Nekateri strahovi se pojavijo le, če jih izzivaš
December je tudi zaradi tako imenovanih ”dobrih mož” (Sv. Miklavž, Božiček in Dedek mraz) zelo morilski mesec, saj dodobra izprazni denarnice. K izpraznjenosti pripomorejo tudi različni žuri, na katere pač spodoben človek ne more priti nag, kajne? Tudi navada, da se obdarujejo odrasli, je vedno bolj v porastu. Pred leti sem na Knjižnem sejmu kupila goro knjig v te namene, potem pa sem čez leto- firbčna, kot sem- spoznala, da jih marsikje niso dali niti iz plastične ovojnice, pa sem te, meni tako ljube nakupe, opustila.
Nikogar ne obtožujem: ljudje na splošno niso sami krivi, da ne berejo več! Krivi so trgovski centri, pa reklame, družabna omrežja, pa TV programi, ki nam v tem času in tudi sicer ponujajo goro božičnih filmov, ki nam s svojo pocukrano osladnostjo ubijejo sleherno željo po še ”več kulture”.
Strahci
Nekoč, že pred davnimi leti, sem napisala pravljico o strahcu. O drobnem strahcu, majhnem nebogljenem bitju, ki se je, dokler ni odrasel, prav tako bal teme, kot se je na splošno bojijo otroci. Ta pravljica, ki sem jo napisala iz lastnih doživetij in zelo od srca, je najbolj moja, kajti v njej se skrivajo stiske otroka, ki je moral biti močan in pogumen, kajti odraščal je v času, ko staršem ni bilo dosti mar zato, kako se počuti, ko so zvečer, potem ko je zlezel pod odejo, ugasnili luč.
A strah, ki je bil včasih strahec, drugič spet je bil po sredi votel, okoli pa ga ni bilo nič- je ostal nekje v bližini vse do danes. Z njim se je bilo možno edinole spoprijateljiti ali pa nenehno bežati stran. Druge rešitve ni bilo. Še Sv. Miklavž je bil brez moči. Četudi sem ga prosila, da mi vrže v cekar vsaj ščepec poguma, tega ni storil. Strahec je vreščal in se drl, ko smo nekoč, od tega je že davno, drveli po cesti po Poljanski dolini, ki še zdaleč ni bila tako široka in urejena kot danes.
Šofer avtobusa, ki je bil nagneten do zadnjega kotička, je bil, kot običajno, pijan kot čep in nemalokrat se je zgodilo, da je na Trebiji, ko je ukazal pet minut postanka, iz avtobusa padel v sneg, kot bi ga nekdo spodnesel. A s strahom se je bilo treba sprijazniti, kajti kako drugače pa bi se konec tedna iz Ljubljane, kjer sem obiskovala gimnazijo, pripeljala domov?
Jaz, bratje pa vem za domovino
Nikoli nisem rada nastopala. Kot otrok sem bila jezna na Sv. Miklavža, ker mi ni hotel priskočiti na pomoč. Ob neki priložnosti sem morala recitirati tiste znane Cankarjeve besede Jaz, bratje pa vem za domovino. Stala sem na odru, noge so se mi tresle, glas še bolj. A potem se mi je zazdelo, da so v dvorani potihnili, in ko so izzvenele zadnje besede, so mi povedali, da se je to zgodilo zato, ker so prav začutili čustveni ogenj, v katerem je zagorela moja recitacija. Po tistem me, vsaj nekaj časa, ni bilo strah nastopanja, kajti spoznala sem, da takrat, ko na široko odpremo srce, strah izgubi svojo moč.
Prišli so trenutki, ko sem ugotovila, da se nekateri strahovi pojavijo le, če jih izzivaš. Tako sem se s težkim srcem odrekla razgledu z vrha Triglava in tudi na letalo sem letos sedla le zato, ker sem dala obljubo. Obljube pa so zame zakon! Življenje pogosto tudi kaj vzame, ne le da. In takrat, ko se zavemo, da nam bo vzeto tisto, kar imamo najraje, se tudi strahovi potuhnejo, ker verjetno vedo, da je že brez njih dovolj hudo. Ponovno pa planejo na dan, ko je vse mimo. Takrat rovarijo po dolgem in počez in prej, preden pride spoznanje, da obisk zdravnika še ne pomeni, da se bo zgodilo najhujše, minejo leta.
Kdo od dobrih mož je kriv?
Pogosto, ko sedimo ob kavi v kakšnem lokalu, poslušamo zgolj in samo tujo glasbo. Če ne angleško govorečo, pa srbohrvaško. Slovenske ni niti za vzorec. V Sloveniji rastejo nakupovalna središča kot gobe po dežju. V Ljubljani je samo Lidlov toliko, da se resno čudim, kje najdejo kupce, saj so se ugnezdili že na vsakem vogalu. Slovenija je na dobri poti, da postane eno veliko nakupovalno središče, ki prazni tudi duše, ne le žepov! Ni čudno, da jih nikoli nisem marala.
Manj bo več!
Pravijo, da bomo morali v prihodnosti živeti drugače, da bomo morali imeti manj, a bolje. A bo to pomenilo, da bomo imeli čisto mičkene hišice, a vrhunsko opremljene? Pa samo eno oblekico, a kupljeno pri Diorju? Pa eno drobčkeno žemljico, ki bo- podobno kot Jezusov hleb kruha- nasitila množice? Bodo v naši Alpini spet delali podobne čevlje, kot takoj po vojni? Ki bodo štrapacni, a za par številk manjši, kot jih po navadi nosimo?
Tako sem se odločila
