Milan Kučan, njegova neformalna moč in strah pred njim
Kadar pogovor nanese na Milana Kučana, prvega predsednika po osamosvojitvi, imam pred očmi njegove besede, ki jih je izrekel 23. decembra 2015: ”Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem.” O njem, o njegovi vlogi v slovenski politiki in življenju v državi nasploh, je bilo že veliko povedanega. Zato se ne bom ponavljala.
Kar mi je padlo v oči in me zanima, je nekaj drugega: Zakaj imajo ljudje pred njim tak, zelo nepojmljivi strah, takšen “rešpekt“?
Minulo nedeljo sem na televiziji poslušala pisatelja Ivana Sivca. Med drugim je razložil, kako ga je leta 1988 presenetila nervoza kolegov v času, ko so v Studio ob 17h povabili Milana Kučana. Zanj so po Sivčevih besedah že v torek pripraviti vprašanja, da je lahko nanje odgovarjal v petek.
Zakaj so storili takšno izjemo, ki je pri drugih niso? So bili novinarji klečeplazniški, prestrašeni, so se želeli gostu prikupiti? So to počeli sami od sebe, morda po direktivi?
Na videz zelo blag in prijazen gospod
Milan Kučan je večkrat prišel tudi v Poljansko dolino. Kot novinarka lokalnega radia sem nekoč, v gostilni Lipan, z njim sedela celo za istim omizjem. Spominjam se, da se je veliko šalil, se pogovarjal, celo smejal se je.
Pred par leti je bilo prav prijetno poklepetati tudi z njegovo ženo Štefko, s katero sem preživela eno živahno žensko dopoldne pri, žal, že pokojni Ljerki Palovec – Toplak na Kongresnem trgu.
Milan Kučan se mi zdi kot kakšen dobrodušen star gospod. Z lahkoto si ga predstavljam, kako sedi med otroki v vrtcu in jim bere pravljice. Lahko bi ga oblekli tudi v dedka Mraza, pa bi bila otročad prav tako vesela, ko bi stopil na oder in začel deliti bombone.
Kakšna je druga plat kovanca?
Zakaj imam nelagoden občutek, da se ga ljudje kljub temu zelo bojijo? Mnogi, ki so poslušali Sivca, so celo menili, da brez posledic za (pre)drzne besede ne bo šlo.
Zakaj se o njem pogovarjajo šepetaje, v rokavicah, kot bi se bali, da jih kdo sliši ter potem kakšno neprimerno besedo prenese na ušesa Kučanovega kroga?
Priznam: tudi mene je bilo pogosto strah ljudi
Če dobro premislim, bi morala biti tiho, kajti v svojem dolgem življenju sem srečala kar nekaj posameznikov, ki sem se jih bala kot hudič križa. Eden od njih mi je nekoč posodil svoj partizanski dnevnik. Kar sam od sebe mi ga je prinesel, skuhala sem mu čaj (kave ni hotel), o tem, kaj je počel med vojno v okolici Postojne, sva zelo prijazno razpredala na dolgo in široko. Na dan, ko bi mu morala dnevnik vrniti, sem bila v bolnišnici zaradi ene zoprne in težke operacije.
Večkrat me je zato zaman iskal. In ko sva se končno srečala, me je brez besed pogledal naravnost v oči, nato pa odpel suknjič. Za pasom, vsako na svoji strani, je imel dve pištoli. Tresla sem se po vsem telesu, ko sem stekla po dnevnik in mu ga mehkih nog izročila. Zanimivo pa je, da se mi je kasneje, če sva se srečala, zmeraj prijazno nasmehnil, a strahu, ki sem ga čutila do njega, ni mogel pregnati.
Da sem šla delat šoferski izpit, je bil ”kriv” eden od šoferjev avtobusa, Sršen smo mu rekli. Ženske, ki jim je godilo njegovo zapeljevanje, so ga sicer imele rade, meni pa ni bil preveč pri srcu. Nekoč sem se vračala iz trgovine. V eni roki sem imela otroka, v drugi pa vrečko češenj. Čisto brez potrebe je sunkovito pritisnil na zavoro. Skupaj z otrokom sem poletela po avtobusu, vrečka s češnjami, se je pri tem razletela med sedeži. Na srečo otroku ni bilo nič. Ko sem vsa tresoča izstopila, se je za mojim hrbtom razlegal njegov privoščljivi krohot.
S takšnim in drugačnim strahospoštovanjem sem se v letih, ko sem zapisovala zgodbe, pogosto srečala. Redki so bili, ki bi jim bilo prizaneseno. Nekateri so se na smrt bali celo bližnjih sosedov, ki so jim pobijali zajce in kokoši, drugi so trepetali pred šefi, ki so- namesto da bi delavce motivirali- počeli vse, da so jim zagrenili ure, ki so jih preživeli na delovnem mestu.
Spominjam se nekega Jožeta.
V okolju, kjer je živel, so ga spoštovali, saj je bil zmeraj poln praktičnih idej, kako izboljšati življenje v krajevni skupnosti, ki ji je pripadal. A za vsak nasmeh, ki ga je moral deliti med ljudmi, se je doma znesel nad ženo in otroki. Bližnji sosedje so vedeli, kaj počne, a se mu zaradi splošnih koristi, ki so jih imeli od njega, niso upali postaviti po robu. Nazadnje je to storila učiteljica, ki se je naveličala gledati njegovega najmlajšega sina, kako se je, ves v modricah, ob vsakem šumu skril pod šolsko klop.
Intuicija in instinkt
Pravijo, da ima malodane vsak človek vgrajeno sposobnost zaznavanja nevarnosti. Enako, kot se nam po genskem zapisu valja občutek, do koga se lahko obnašamo vzvišeno in arogantno in pred kom moramo poklekniti ter počakati, da nam ta dovoli vstati.
V številnih kulturah in družbah obstajajo zgodbe in miti o zahrbtnih ali dvoličnih ljudeh, ki se prikazujejo kot prijazni, a v sebi skrivajo zahrbtne namene. Že skozi odraščanje hitro spoznamo, da ljudje komunicirajo na mnoge načine, ne samo verbalno. Nebesedni signali, kot so telesna govorica, ton glasu in izraz oči, lahko dajo več informacij kot besede same.
Pa sem spet pri Milanu Kučanu
Pred 60 leti, točneje 30. avgusta leta 1963, so med Pentagonom in Kremljem vzpostavili neposredno zvezo t. i. vročo linijo Washington-Moskva, ki naj bi v času hladne vojne zmanjšala nevarnost vojaškega konflikta med obema velesilama.
Prav zanima me, če takšen telefon deluje tudi med pisarno nekdanjega predsednika in tistimi, ki podzavestno skočijo pokonci v pozor zdaj, ko jih pokliče?
Je postal bivši predsednik skozi desetletja, med drugim, tudi nekakšen simbol strahu? Nekdo, ki se mu ni dobro zameriti? Ob vsem, kar se še zmeraj dogaja v zvezi z njim, si drznem reči, da je res neverjetno, kakšno moč ima. Še bolj neverjetno je, če je verjeti medijem in družabnim omrežjem, koliko jih je, ki zaradi te neformalne moči ponoči nemirno spijo. Če sploh.
MM, tista, ki posluša in piše
