
Domovina, rad te imam!
Ali verjamem v to, kar sem izrekel, kar sem napisal? Kaj je v meni, ko pomislim na domovino? V mislih, s pogledi se sprehajam po lepotah naše domovine. Od Triglava do prekmurskih dolgih njiv mi seže pogled. Najprej vidim naravne lepote. Bisere Slovenije: Bled, Triglav, Piran, Koper, Postojnsko jamo…
Spomnim se besed prijatelja iz Amerike, ki je dejal, da imamo v Sloveniji vse. Na tako malem kosu zemlje okušate slano morje, visoke gore, ravnine, poljane, senco gozdov, kraške jame. Ni da ni. Lepi gozdovi pokrivajo našo deželo. In takrat se spomnim svojih trenutkov, ko sem po nekaj letih prispel v Ljubljano, in preden se je letalo dotaknilo zemlje, sem v sebi začutil veliko hvaležnost za lepoto te naše Slovenije. Tudi Irska je bila lepa, a ne bi jo zamenjal. Prijatelj Leo, Irec velikokrat obišče našo družino, in vedno pravi, da je to najlepša dežela na svetu.
Ponosen sem, da sem Slovenec
Ponosen sem, da sem Slovenec. Vem, da premalo naredim, da bi bil še bolj Slovenec. Potrebujem še več ljubezni do domovine. Nikoli je ni dovolj ali preveč. Za tako majhen narod je dobro, da se zavedamo, kaj imamo in začnemo to ceniti in se za vse zahvaljevati. Zanimivo, da je med Slovenci veliko mnenj, kaj vse bi še morali imeti in kaj bi še moralo biti. Manjka nam pa hvaležnost za to, kar že imamo. Tu se začne vrednotenje naše domovine. Vedno znova se zahvaljujem in občudujem, kar mi naša domovina daje. Potrebno je iti na sprehod, na izlet. Veliko je skritih kotičkov naše Slovenije, ki jih še nismo videli in nam razodevajo lepote stvarstva.
Učimo se občudovanja in zahvaljevanja. Ne smejo mimo nas mnoge podobo narave in naših kulturnih spomenikov. Imamo naravo, ki je čudovita v vseh letnih časih. Od zime do jeseni se nam razodeva toliko lepot. Venci naših gora, ki se v belini vrhov ozirajo na dolge obdelane njive na Gorenjskem. Kljub temu, da ima lubadar v zadnjih letih veliko dela z našimi gozdovi, se zavedamo, da imamo veliko lesenega zlata. Napadi lubadarja na les pa nas vabi, da še bolj spoštljivo vstopamo v zeleno senco gozdov. Živalski svet, prebivalci mnogih gozdov, imajo svoje mesto in se ne pustijo motiti. Pustimo jim prostor, čeprav v sili preživetja posežejo na pašnike in njive, da se preživijo.
Veličasten dar
Naša slovenska narava je tako veličasten dar, da ga nikoli v vsej polnosti ne moremo podoživeti. Približajmo se ji in se podajmo v gozdove v hribe in doline. Narava je svetišče in ker se v njej prebuja in ohranja življenje, smo povabljeni, da spoštljivo in z ljubeznijo vstopimo v prostorje svetega in lepega. Ko vstopamo v naravo, nam narava pokaže ogledalo nas samih. Mogočnost in veličina dreves, malih trav, rož, mahov, grmov, vse to so darovi za nas. To nam je podarjeno in dano, da bolje živimo, preživimo in se veselimo lepot stvarstva.
Drevo je močno, ker ima močne korenine. Slovenski narod ima korenine, ki nosijo v sebi lepoto kulturnih spomenikov, spomin na vojne grozote. Narod, ki je iskal svojo pot pod mnogimi vplivi. Bodimo ponosni na naše korenine, saj nas lahko učijo o tem, da spoštujemo in se učimo iz narodne zgodovine. Čas nas prehiteva in neurja svetovnih vpliva na nas. Na korenine ne smemo pozabiti, ker iz korenin dobivamo vitalne sokove za rast in preživetje in tako ohranjamo enkratnost in edinstvenost naroda.
Spoštujemo dedke in babice
Spoštujemo dedke in babice. Imeli so, česar mi nimamo. Niso živeli v ugodju in tisočerih ponudbah, a so imeli v sebi veliko duhovnih vrednot in moč so črpali iz vere v Boga. Njihov svet je danes za nas nekje daleč v preteklosti, ampak, ali je kljub temu še del nas? Zavedajmo se njihovih življenjskih drž in načina življenja. Čeprav mislimo, da to ni več za nas uporabno, potrebujemo ravno to, ker smo tudi del njihovih korenin in vsega, kar so nam zapustili. Kdor zna ceniti preteklost in korenine iz katerih prihaja, je vedno močan, ker se zave, da njegovo drevo stoji na koreninah, ki jih vsak veter ne more izruvati.
Ko razmišljamo o vrednotah in koreninah, jih tudi priznavajmo in živimo iz njih. Obujajmo vrednote dedkov in babic. S spominom na čas, , ki ga ohranjamo na stare starše, je dragocen spomin. Zahvaljujmo se za vse, kar smo in kar morda še doživljamo z njimi. Korenine naših prednikov so tudi naša rast. Danes imajo mnoge družine raziskano družinsko drevo. Dragocen dar in pripomoček za oživljanje korenin in dragocenosti preteklosti.
In zakaj te imam rad, draga domovina Slovenija?
In zakaj te imam rad, draga domovina Slovenija? Lepo mi je tukaj in daješ mi življenje. Diham ta prostor in se ga veselim. Vsrkavam vse, kar mi je dano. Rad imam domovino, ker tukaj živijo dobri ljudje. Ker dobro vemo, kjer doživimo prijaznost in toplino, se tja radi vračamo. Naša domovina so ljudje. Gradimo dobre medsebojne odnose. Vsaka skupnost je kot luč na naši poti. Od naših družin, naših sorodstvenih povezav do krajevnih skupnosti, občin in države, naj bo prostor za vsakega. Če smo v skupnosti sprejeti in spoštovani, če imamo v njej svoje mesto, je življenje lepše.
Vsaka skupnost ne more vedno zadovoljiti vseh potreb, ki jih imamo. Različni smo si in s temu tudi naša pričakovanja. Z nami živijo tudi drugačni ljudje, ne le iz sosednjih držav. V Sloveniji srečamo temnopolte, ljudi iz prav vseh celin. Naj bo Slovenija mali globus. Za majhen narod izredna priložnost, da se učimo sprejemanja različnih kultur. Tako bomo tudi bolj vzljubimo to, kar smo mi sami.
Ta drža, da gradimo dobre skupnosti, naj bo vabilo, da bi mladi ostajali v naši domovini. Lahko se zgodi, da je kruh v tujini boljši, a naj bo ljubeča skupnost izziv, da se bomo še bolj trudili za prijateljstvo v skupnosti. Če se vsak po svojih močeh potrudi, da bo dober in plemenit in bo skupnosti dal, kar lahko, smo že na pravi poti.
Ljubezen do domovine je dar in je tudi trud. Ne mislimo, da pride vse samo po sebi. Vsak državljan, državljanka, naj bi imela v sebi odnos do domovine, ki je kakor mati. Vedno je potrebno spoznavati, kaj vse nam daje. V hvaležnosti za vse, pa ji tudi mi vračajmo po svojih močeh.
Benedikt Lavrih
Foto: Portal24