Kulturna revolucija: plačilo za zrenje v zrak
Asta Vrečko, ministrica za kulturo, je znova dokazala, da slovenska kultura potrebuje več kot le denar. Potrebuje inovativnost, drznost in celo kanček Van Goghove norosti, da bodo izbrani umetniki končno lahko udobno sedeli na svojih nevidnih stolih. Predstavila je namreč ukrep, ki bo samozaposlenim v kulturi omogočil plačilo za “nevidno delo”. To je, očitno po mnenju ministrice, potreben korak k priznanju vseh tistih ustvarjalnih naporov, ki jih do sedaj nihče ni videl, kaj šele plačal.
“Nevidna prihodnost je svetla.”
Nevidno delo je očitno pomemben del kulturnega ustvarjanja samozaposlenih v kulturi. Zakaj bi drugače to materijo urejali posebej. To je namreč delo, ki ga umetnik opravlja, ko sedi, razmišlja in ustvarja v svoji glavi. Do zdaj so morali naši ustvarjalci dokazovati, da nekaj počnejo, kar pa je očitno povsem v nasprotju z bistvom umetnosti, po mnenju vrha Ministrstva za kulturo.
Kako bo sistem deloval?
Resnici na ljubo, ne vem kako bo sistem deloval v praksi. Predvidevam pa, da bo izbrani samozaposleni v kulturi moral enkrat mesečno oddati poročilo o svojem “nevidnem delu”. Poročilo bi upravičeno lahko vsebovalo izjave, kot so:
• “Danes sem sedel na kavču in razmišljal o globalnem segrevanju skozi prizmo postmodernistične dekonstrukcije.”
• “Meditiral sem o potencialu neobstoja v svetu preveč obstoječih stvari.”
• “Pisal sem pesem o vetru, a je nisem zapisal, ker bi s tem uničil njeno eterično naravo.”
Posebna komisija, ki jo bo sestavljalo vsaj pet dobro plačanih uradnikov, bo pregledala poročila in ocenila, koliko “nevidne vrednosti” prinaša posamezni prispevek družbi. Umetniki z visoko oceno bodo verjetno prejeli tudi bonus, regres in božičnico, saj so vendar del Golobove kulturno umetniške elite.
Možni so tudi dvomi, a so malo verjetni
Združenje delodajalcev bi ob tej potezi ministrstva lahko izrazilo zaskrbljenost, da bo ukrep spodbudil množični prehod zaposlenih v kulturo. “Zakaj bi ljudje hodili v službo, če lahko doma gledajo v zrak in so za to plačani?” bi se lahko vprašal kdo od predstavnikov združenja. Verjeten odgovor ministrice je kot na dlani: “Nevidno delo je najmanj enako zahtevno kot običajno delo, če ne še bolj. Zahteva globoko introspekcijo, eksistencialno krizo in vsaj tri ure premišljevanja o tem, zakaj obstajamo. To pa ni za vsakogar.”
“Nevidno delo za vse, ki želijo delati vidno manj!”
Rešitve za prihodnost
Predlagam, da ministrstvo preuči tudi možne dolgoročne ukrepe uredbe. Med njimi je lahko npr. ustanovitev prve slovenske akademije za nevidno umetnost, kjer bodo študenti lahko študirali predmete, kot so:
- Osnove nevidne estetike
- Napredne tehnike ustvarjanja v praznem prostoru
- Kako prepričati sponzorje, da financirajo nevidne projekte?
Z lahkoto si namreč predstavljam slavnostno prireditev ob otvoritvi takšne akademije. “Nevidna prihodnost je svetla,” bi ponosno dejala ministrica, medtem ko bi se v ozadju plesalci na nevidnem odru pripravljali na predstavo brez občinstva. “Nevidna kultura je končno dobila svoje mesto pod soncem, četudi je to sonce nevidno.”
Za konec v pomoč Golobovi vladi zapišimo še moderno in ideološko usklajeno parolo za transparent na naslednjem petkovem protestu kolesarjev. “Nevidno delo za vse, ki želijo tudi vidno delati manj in zaslužiti več!” TV Slovenija ga bo zagotovo posnela in uvrstila med udarne prispevke o obljubah o svetli prihodnosti ter inovativnih rešitvah vladne koalicije zase in za svoje predstavnike ulične armade.
