Kolo, kratka krila in upanje, ki naj nikoli ne umre
Poletje je tukaj in čas za bolj lahkotne teme. Čas npr. za ugotovitev, da kolo človeka osvobaja in navdaja z upanjem. Celo pozno pomlad, poletje in zgodnjo jesen namreč preživim na njem. Imam privilegij, da stanujem blizu centra Ljubljane, Slovenija je pa itak vse pomembnejše ustanove skoncentrirala v glavnem mestu.
Voziš se lahko povsod. Dobrodošli so tako pločniki kot ceste, pa avtobusne postaje in kolesarske steze v smeri prometa in nazaj, po zebrah in čez cesto, kjerkoli se ti pravzaprav zahoče. Vse skupaj sploh ni omembe vredno, če zraven ni še slaloma med pešaki. Kot intermezzo naj ob tem zapišem, da se mi ljubljanski kolesarski urbanisti zdijo en tak šolski primer teoretikov, ki s prakso nimajo prav veliko stika. Ne razumejo, da je kolesar samostojni udeleženec v prometu. Da ni nek polizdelek, motorist brez motorja ali celo vsiljiv pešec, ki goni kolo po cesti in se ob tem naslaja, da avtomobiliste lahko moti pri njihovem vozniškem opravilu.
Malo se hecam, malo je pa res. A ne razpravljajmo preveč o kulturi vožnje in odnosu voznikov do kolesarjev in obratno. Ta pri nas itak ni prav visoka.
Gre za upanje, ne pravila
Pri kratkih in ohlapnih krilih na kolesih pa so stvari malo drugačne. Tam gre za upanje in ne pravila. Na eni strani veter v laseh, svoboda in neodvisnost, pravzaprav življenje v izvorni obliki, na drugi strani pa vpetost v norme lepega obnašanja, konfromnost in podrejanje višjemu dobru družbe. Poganjanje kolesa, vlečenje krila proti kolenom, ob tem pa čim bolj nezainteresiran pogled naprej, mimo vseh moških oči, tja nekam v daljavo.
Nikar me ne zmerjajte prehitro, češ kakšen seksist in perverznež neki sem. Danes so takšni zapisi lahko hitro predmet spora, saj dovolj korekten nikakor ne moreš biti. Medtem, ko priviligiranci lahko v samo nekaj mesecih dosežejo obsodbo napadalcev nanje, so drugi lahko leta in leta prepuščeni na milost in nemilost, saj vendar niso iz prave kaste. Moškega pa itak danes najlažje utišaš tako, da mu pripišeš seksizem, v primerih večje zlobe ali ustreznih aktivističnih ciljev pa še kaj hujšega. A vseeno tvegam. Nekateri moški smo pač zaskrbljeni za naše sodržavljanke. Saj veste, vloga zaščitnika in ostale mačo retro zadeve zraven, pri nas, redkih izjemah, še vedno živijo in ne mislijo umreti prav na hitro.
“Macho” strah
Ko torej vidiš brhko dekle ali jedro žensko srednjih let v kratkem krilu na kolesu, se kot moški najprej nekoliko ustrašiš. Ni enostavno in ni brez nevarnosti biti tako razgaljen. Brez čelade in ščitnikov za kolena, s plapolajočimi lasmi, ob tem pa še švigati med ljudmi ali skozi križišče med vozili, vseeno ni kar tako.
Moški mora npr. kolesarko v kratkem krilu najprej hitro opaziti. To v resnici ni tako težko, refleksi se zdijo kar prirojeni, v neposredni povezavi s testosteronom. Zatem pa jo je potrebno ves čas tudi budno spremljati. Zakaj bi jo namreč prej opazil, če je nimaš namena spremljati in ji po potrebi priskočiti na pomoč, kajne?
Njej za to moško zaščitniško obnašanje praviloma ni prav veliko mar. Vsaj pokaže ne. Pri moškem šoferju avtomobila, ki zavija desno in čaka, da ji ne prekriža pot, večinoma opazi le gmoto pločevine in mogoče še smernik, ki utripa v nekem svojem ritmu. Zanimivo, da je to tudi odgovor na vprašanje, zakaj je kabriolet tako uspešno zdravilo za krizo moških srednjih letih.
Razumevanje govorice telesa res pomaga
Potem ob srečanju oz. “mimovozu” dekleta ali ženske sledi nekaj ključnih trenutkov. Pravi moški takrat seveda opazi vse. Sta naklon stegna in višina sedeža v pravem razmerju? Je hrbet pod pravilnim kotom nagnjen naprej? Se prsi dobro upirajo vetru? Ali pa se zgolj nekako sramežljivo zibljejo le zato, da pomagajo stopalom? Poznavanje govorice telesa tukaj res pomaga.
Pa psihologija in hipno razumevanje, s kom imamo opravka. Je dotična kolesarka bolj nagnjena k športnemu življenju in ljubi hitrost? Če so kolena dovolj skupaj, potem zagotovo. Saj vendar razume aerodinamiko in očitno zna rezati zrak, v izogib dodatnemu uporu. Kaj pa če raje jadra? Nič lažjega. Verjetno so kolena med poganjanjem pedal nekoliko bolj razmaknjena, saj očitno zna s krilom pravilno zajeti veter. Ima sredi poletja oblečene dokolenke ali celo najlonke? Verjetno je zagrizena rekreativka, ki je ravno prišla s hribov in še vedno neguje žulje od zadnjega vzpona ali pa zgolj dobro obvlada poslovni bonton. Vse to in še marsikaj.
Upanje, da se bo veter ujel
A najpomembnejše je seveda tisto, kar ni tako očitno. Bistvo je očem skrito, je že davno opazil Mali princ. Gre za upanje, da bo veter ujel krilo, ga dvignil in razkril vse tisto, kar je bilo pred tem zakrito. Če se to res kdaj zgodi, v glavah moških hipoma zatrobijo fanfare, v naša srca pa se naseli neizmerno, ženskam praviloma neznano zadovoljstvo.
Izplačalo se je namreč biti na preži ves ta čas in preračunavati vse tiste možnosti in nemožnosti razgaljenja roba ženskih hlačk. Saj ne, da moški nismo še nikoli videli ženskega spodnjega perila. Res ne gre za to. Vsak hoferjev ali šparov letak je poln ženskih “gat”. Gre za dejstvo, da se je čakanje izplačalo. Lovec je čakal in dočakal svoje. Moška domišljija je bila nahranjena in upanje poplačano.
Moški v resnici ljubimo kratka krila na kolesih zato, ker nas že od daleč navdajo z upanjem. Ker nas motivirajo, ker nam potrjujejo, da se vztrajnost izplača. Ker iz takšne kombinacije veje jasno sporočilo, da je življenje nepredvidljivo, da vedno najde pot in da je uspeh le redko plod naključja. Da vztrajni in dosledni na koncu zmagajo. Tudi če morajo počakati kakšen mandat ali dva. Veter življenja se bo namreč slej ko prej ujel in dvignil prav vsako krilo.
