Koliko je v mladih še želje po partnerstvu, po ljubezni?
Za nami je eden bolj cenjenih praznikov za zaljubljence, 14. februar, Valentinov dan. Morda se motim, morda je res, a imam občutek, da je zadnja leta “tableta” že mičkeno popustila in da ni več takšnega medijskega norenja, kot je bilo predtem. Upam le, da so ljudje prišli k pameti, in so se začeli zavedati, da je pravi “Valentin” raztegnjen na 365 dni in ne le na en sam dan!
Valentinovo skozi stoletje
V času pred drugo svetovno vojno je bilo med zaljubljenci bolj malo romantike. Tako in tako so se mladi “poparčkali grunt na grunt”, “trgovina na trgovino”, in ne zato, ker so bili “slepi in gluhi zaradi ljubezni”. Fantje so dekletom prinašali rute, lectova srca, broške, če, seveda, niso bili preveliki “štori”. Pomembnejše in ključno je bilo preživetje, z nepomembnimi stvarmi so redkokdaj izgubljali dragoceni čas. Spominjam se zelo lepe zgodbe, ki se mi je globoko vtisnila v srce: neka Francka je imela težko življenje, štirinajst otrok, revščina, zlobna tašča, številne bolezni, ki so pestile njo in moža. Ko sem jo vprašala, če jo je imel mož rad, če jo je spoštoval, je prikimala: “Vsako nedeljo, preden sva šla k maši, mi je zavezal ruto pod brado.”
Kako lepa, čustvena in pomembna gesta!
Fantje moje mladosti
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo že drugače. Tudi fantje niso bili več tako štorasti, kot so bili morda še njihovi očetje. Sošolke in vrstnice iz internata smo dobivale bombonjere, tudi takšni so se našli, ki so za osmi marec ali za rojstni dan prinesli šopke rož. O Valentinovem takrat še ni bilo ne duha ne sluha. Vabili so nas v kino, v gledališče, na porcijo pomfrija v restavracijo Triglav na Miklošičevi ali na kavo k Petričku, nasproti kina Komuna. Meni osebno je bila dragocena drobna pesniška zbirka, ki jo je Igor napisal, in kar sam “izdal” v enem izvodu. Moram jo poiskati, vem, da jo imam še nekje.
Tik pred izbruhom interneta
Se tudi vi spomnite časopisov, zdi se mi, da so prednjačile Slovenske Novice, ki so na Valentina izšli na več straneh prav zaradi številnih voščil, ki so jih zaljubljeni namenjali drug drugemu? Pri nas, na radiu Sora, so se malodane ves dan vrtele glasbene želje, s katerimi so fantje mehčali kolena svojih izbrankam in – obratno. Trgovine so bile okrašene s srčki, med in mleko je teklo iz vseh por dnevnega utripa.
Martin se je ravno na ta dan vračal s službenega potovanja v tujini. Ko je na radiu slišal za Valentina, se je ustavil na nekem avtocestnem postajališču v Avstriji in kupil šopek vrtnic. Iz blaga. “Da mi do doma ne bodo ovenele,” si je rekel. Bil je sicer zelo resen gospod, da malo takšnih. Seveda so bile sodelavke darila vesele. Šele čez čas mu je ena zelo previdno namignila, da to, kar je dobila od njega, ni bila vrtnica, ampak so bile na prav poseben način zvite tangice. Recimo, da je malo manjkalo, pa bi se udrl v tla, tako mu je bilo nerodno. Ko se je več let kasneje upokojil, so mu sodelavke izročili šopek 40 vrtnic, za vsako delovno leto eno. Bil je rdeč kot kuhan rak, ko jih je sprejemal.
Še druga plat medalje
Danes je vedno več žensk, ki Valentina ne mara. Če se ji zahoče sprostitve, pokličejo enega od svojih “fukfrendov”, s katerim se dajo dol, to pa je tudi vse, kar pričakujejo od moškega. Dober seks, ker darila si lahko kupijo sama.
Uradni podatki pravijo, da se v Sloveniji ukvarja s prostitucijo od tri do štiri tisoč ljudi. Obeh spolov. Okoli 1.400 poslovnih subjektov je registriranih pod “drugo storitveno dejavnost”, kamor spada tudi prostitucija. Povprečna cena spolnega odnosa v Ljubljani stane 50 evrov za pol ure in 80 evrov za eno uro. Mladoletnice, tudi osnovnošolke, so zadovoljne s 30 evri, a le za “ročno obdelavo”. Po mnenju policije se pri nas s prostitucijo na leto obrne okoli 50 milijonov evrov. Klub Marina na primer je v 4,5 leta obiskalo več kot 150.000 moških, “streglo” jim je 532 prostitutk, “racmani” pa so obrnili več kot 21 mio. evrov.
Tako imenovane “spremljevalke in spremljevalci” tvorijo neko drugo, sicer zelo sorodno kategorijo, koliko jih je, je pa težko ugotoviti. V posebnem predalu so še tiste in tisti, ki se prodajajo zato, da lažje pridejo do droge.
Pripovedovali so mi, da je bilo pred vojno v Ljubljani cca 26 bordelov, v katerih so “gospice”, kot so jim rekli, stregle pohote lačnim meščanom.
Gospice pa so za ustrezen honorar prihajale tudi v pisarne ali v posebna stanovanja, ki so jih oddajali v te namene.
Če je bilo povprečje seksa pri tistih, ki so bili rojeni na prelomu 20. stoletja tudi po trikrat na dan, pri povojni generaciji prav tolikokrat tedensko, je danes želja po spolnosti padla na ledišče. Približno četrtina neporočenih japonskih moških, starih od trideset do štirideset let, imenujejo se jaramiso, je še vedno nedolžnih. Koliko je takšnih, pri katerih sta seksualni in čustveni nagon že skoraj zakrnela, pri nas? Verjetno ni nič drugače.
Bo romantika izginila?
Še nikoli v zgodovini- vsaj kar se medsebojnih odnosov tiče- nismo živeli v tako nevarnih in razdiralnih časih kot danes. Ljudje vedno bolj bežijo drug od drugega, vedno bolj se zatekajo v virtualni svet, ki jim postaja nenadomestljiv. Da se ne motim, pričajo že trenutki izpred štirinajstih dnevov, ko so počepnile internetne povezave. Uporabniki so se obnašali, kot bi bilo konec sveta. Na vlaku gledam mlade, kako buljijo v svoje telefone, namesto da bi se “pecali”.
Koliko je v mladih še želje po bližini, po partnerstvu, po ljubezni, po dajati in dobivati? Koliko je še hrepenenja po ”dokler naju smrt ne loči”? Bojim se, da jih je vedno več, ki 14. februarja za trenutek sicer zahrepenijo po bombonjeri in vedno manj takšnih, ki bi se jim jo ljubilo kupiti.
Foto: Osebni arhiv; Portal24
