Kognitivna disonanca, resna težava za volivce
Ljudje si načeloma prizadevamo živeti v harmoniji. Želimo si živeti tako, da so naša prepričanja skladna z našimi dejanji. Če se to ne zgodi, nastopi kognitivna disonanca. Doživljati začnemo notranji nemir, ob tem pa si praviloma prizadevati, da bi življenje spravili nazaj v harmonijo. Kadilec npr. se zaveda, da si s kajenjem škoduje in zato čuti ob tem nemir. Išče načine za opustitev kajenja in vrnitev v harmonijo, ob tem pa kadi naprej.
Med obljubami in dejanskim stanjem v politiki
Volivci so si izvolili politika, ki je veliko in lepo obljubljal. Bil je prepričljiv, imel je na svoji strani medije in civilno družbo. Obvladal je tudi retorične veščine, imel je dober etos, patos in logos. (O tem več tukaj.) Zmagal je prepričljivo, v roke sta mu prešla celoten državni zakonodajni in izvršilni aparat.
Po letu dni se izkazuje, da mu vladanje ne gre od rok. Ekipa, ki jo je zbral okoli sebe, nekaterih stvari ne zna, drugih ne upa, tretjih pa niti ne upa načeti, saj so tveganja pred pogromom skozi lastne vrste enostavno prevelika.
Njegovi volivci zato začnejo doživljati kognitivno disonanco. Izvolili so namreč ljudi, ki niso dorasli funkcijam v družbi, to počasi postaja vse bolj očitno in strah pred prihodnostjo se veča.
Različni vidiki
Del Slovenije danes tako živi v polju med iracionalnim strahom pred vrnitvijo “strašnih desničarjev” in zavedanjem, da so Golob in njegova ekipa napačna izbira.
Seznam “napak”, ki odpira polje kognitivne disonance teh volivcev, je namreč vedno daljši in tudi vedno močneje odmeva. Ukinitev zakona o dolgotrajni oskrbi, preusmeritev 800 mio v energetski sistem brez vsake odgovornosti za ljudi, ki so takšno luknjo povzročili, razveljavitev določb zakona o dohodnini, ki bi povečale količino denarja v denarnicah ljudi samo zato, ker je bilo to delo prejšnje vlade, odpisovanje kazni in glob ljudem, ki so kršili zakonodajo, vsiljevanje novele zakona o RTV po ustavno sporni proceduri. Ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve, vladni obisk na slovesnosti v Čebinah ob obletnici ustanovitve Komunistične partije Slovenije, policijsko zasliševanje kmetov glede namere o udeležbi na protivladnih protestih, gradnja “drekovoda” čez osrednje vodovarstveno zajetje glavnega mesta, ki se gradi brez vseh dovoljenj in ki ga ta vlada podpira. Itd. itd.
Kako ven iz tega, nazaj v harmonijo?
Upravičen strah je, da Slovenija po Golobu dobi spet Goloba in s tem ne reši nič. Problem so namreč čustva, ki so pripeljala do odločitve, da je nek neznani politik na državni ravni, manager državnega elektro monopolista, boljši za vodenje države od politika s 30-letno prakso, tremi mandati vodenja vlade in hkrati preverjenimi kvalitetami tudi na evropskem parketu.
Recept je zato sledeč:
- Priznati si zablodo. Škoda je narejena in odločitve so sprejete. Slovenija ne sme vztrajati pri politiki, ki nas vleče dol po mednarodnih lestvicah uspešnosti ter vsiljuje strah pred Policijo in organi pregona zato, da bo imela mir pred ljudmi in da bo vladala večno.
- Premisliti o alternativnih možnostih. V življenju vedno obstaja druga pot. Če menimo, da bi bilo nadaljevanje obstoječe poti v prihodnje neuspešno, je logična izbira prehod na alternativo.
- Soočiti se s čustvi. Zabloda je povezana s čustvi, kot so strah, obup in razočaranje. Da bi se temu izognili, se je potrebno osredotočiti na dejanske programe, podatke, izkušnje, dokazane rezultate in ne dovoliti, da nas čustva zaslepijo.
- Sprejeti težke odločitve. Sprejeti odločitve, ki temeljijo na prihodnjih koristih in ne na preteklih naložbah (energije, časa, denarja, zaupanja …).
Sprememba od tega, čemur smo včeraj zaslepljeni nasprotovali, k temu, kar bomo jutri razsvetljeni zagovarjali, zahteva pogum in močno hrbtenico. Okolica je namreč neizprosna do sprememb.
Odločitve v preteklosti so že narejene in če že sedaj ne dajejo dobrih rezultatov, tudi ne morejo spremeniti prihodnosti na bolje. Če nas kot družbo aktualna politika vleče navzdol, je potrebno čim prej ven in to spremeniti, ne glede na barve vladajočih.
Čim prej se je torej potrebno usmeriti v prihodnost in, brez obžalovanja, sprejeti tudi težke odločitve, ki več obetajo za vse nas in ne le za nekatere.
Edvard Kadič
Več o avtorju TUKAJ
