Kip Melanije Trump je šel, Kidriča žal nihče ne mara
Sevnica, slikovit dolenjski kraj, kjer se čas ustavi ob kozarcu cvička in kjer je nekoč na svet privekala bodoča prva dama ZDA, Melanija Trump, je znova v središču pozornosti. Tokrat ne zaradi turističnih vodičev, ki prodajajo “Melanijine torte” in “Trumpov sendvič”, ampak zaradi drznega zločina.
Kip Melanije Trump, tisti leseni hommage, ki je stal kot simbol… no, nečesa pač, je že pred časom doživel nadgradnjo. Leseno umetnino, ki so jo vandali že nekoč oskrunili, so zamenjali z bronastim kipom. In prav ta bronasti kip, ki je zaradi količine bakra sam po sebi mamljiv za občane, je res izginil. Ukraden! Sredi noči, pod okriljem teme, so ga odrezali in odnesli.
Občani pač kradejo tisto, kar ima vsaj neko vrednost. Očitno je npr. kip Borisa Kidriča v Ljubljani nima. Vsaj ne za nikogar drugega, kot za vrh stranke SD, ki se mu simbolno klanja vsakič, ko strankina PR služba potrebuje slikovni material.
Bronasti kip ni kar tako
Leseni kip Melanije Trump, grobo izklesan iz debla, ni bil ravno nek presežek. Bil je bolj izdelek nekoliko manj veščega tesarja, ki je poskušal ujeti bistvo prve dame, pa mu je zmanjkalo volje, znanja ali celo orodja. Ko so ga nadomestili z bronastim, pa je Sevnica dobila novo ikono. Težko, sijočo in, kot se je izkazalo, neustavljivo privlačno za občane s slabimi nameni.
Leseni kip Melanije Trump, grobo izklesan iz debla, ni bil ravno nek umetniški presežek.
Bron, dragi moji, ni kar tako. To je material, ki kriči: “Jaz sem dragocen!” In ljudje so to očitno slišali. Kip je privabljal radovedneže z vsega sveta. Ameriški turisti so se slikali pred njim, kot da gre za lokalni Kip svobode. Nemci so se čudili nad “ekspresionizmom”, domačini pa le vrteli oči in si mislili: “Samo, da nam ga ne ukradejo.” In potem, bum! Kip je izginil.
Policija že preiskuje ta zahteven in zapleten primer. Kar do danes že vemo zagotovo je vsaj to, da so ga ukradli občani. Sliši se, kot da bi šlo za spontano ljudsko gibanje. Za nekakšen upor proti bronasti estetiki. A bronasti kip ni peresce. Potrebuješ žerjav, tovornjak, pa verjetno tudi kakšnega strica, ki zna molčati. In to še ni vse.
Kje za vraga bodo to prodali? Na boljšem trgu, mogoče eBayu? “Bronasti kip Melanije, rahlo opraskan, idealen za zbiratelje ali provokatorje, cena po dogovoru”? Ali pa morda na črnem trgu, kjer se srečujejo sumljivi tipi z debelimi denarnicami in še debelejšimi povezavami? Brez naveze v sam vrh aktualne politike, predvsem pa Policije, je tak podvig skoraj nemogoče izpeljati, ne da bi te prej odkrili že študetje drugega letnika kriminalistike.
To ni več le kraja!
Si predstavljate, kako nekdo v ozadju vleče niti, da se po odpadih ne preveri, kdaj je nekdo prinesel v kosu par sto kilogramov brona? Mogoče celo v obliki kipa? To očitno ni več le kraja kot takšna! Bronasta Melanija Trump je imela vrednost. Morda res ne umetniške, morda niti ne zgodovinske, tržno pa zagotovo.
Medtem ko Boris Kidrič, tisti bronasti relikt iz rdečih časov, ko so kipi dobesedno rasli kot gobe po dežju, stoji v Ljubljani, nedotaknjen. Nihče ga ne ukrade. Nihče ga ne odpelje na odpad. Zakaj? Ker nima vrednosti? Ali pa zato, ker je pretežak? Morda pa je skrivnost v tem, da Borisa v resnici danes nihče več ne mara?
Ljubljana mirno zre v svoje kipe
Medtem ko se Sevnica ukvarja z izgubo bronastega ponosa, Ljubljana mirno zre v svoje kipe, ki jih nihče noče. Da je kdaj kje že zmanjkala kakšna bronasta glava, ki je bila pred tem kip, potem pa zgolj bunka brona, ne preseneča več nikogar. Vseeno pa brez visokih zvez, brez telefonskega klica na pravi naslov, brez nekoga, ki reče “pustite jih”, tak rop vseeno ne gre skozi.
Kje je torej prava vrednost? V bronu Melanije, ki jo lahko stopiš in prodaš na kilograme? Ali pa je to Kidrič, ki stoji kot opomnik na čase, ki jih v resnici nihče več noče? Morda bomo čez nekaj let v Sevnici videli nov kip. Morda bo to spet Melanija, tokrat iz betona ali celo titana, da bo tatovom in vandalom težje.
Morda pa bo to kar Golob, novodobni sončni Kidrič, ki z rokami oprtimi v bok pozdravlja občane. Še en več, ki ga nihče več noče? Kakorkoli že, do takrat nam ostane predvsem smeh ob misli na bronasto Melanijo in “smeh” ob misli na Kidriča pred Cankarjevim domom, ki mimoidočim jasno sporoča: Naj se ve, mimo koga je potrebno iti, preden vstopimo v osrednji slovenski hram kulture.
