Kdor prerase komunizem, kmalu odide v tujino
Še dvakrat, trikrat gremo spat, pa bo Evropa ponovno zaživela v znamenju praznovanj ob obletnici podrtja Berlinskega zidu, ki v svinčenih časih ni pomenil le politične, kulturne in socialne ločnice, temveč je predstavljal tudi tehnično – zelo izrazito oviro – med zahodnim in vzhodnim svetom tistega časa. Na eni strani so Evropejci vozili mercedese, na drugi pa trabante, zaporožce, wartburge.
12. avgust 1961, potem, ko je več kot 3000 ljudi prestopilo mejo iz Vzhodnega v Zahodni Berlin, se je komunističnim voditeljem v izprijenih glavah sprožil še zadnji alarm. Sklenili so, da morajo ustaviti odliv prebivalstva na zahod. Sredi noči so sovjetske enote zaprle prehode. Pričeli so z gradnjo približno 155 kilometrov dolgega Berlinskega zidu. Ta je dokončno zapečatil usodo milijonov, ki so bili potem obsojeni na revščino, strah, politično in siceršnje nasilje ter na životarjenje po ruskem vzorcu. Kljub strogim kaznim je nemalo ljudi vseeno poskušalo srečo. Najbolj odmeven je bil poskus pobega 18-letnega Petra Fechterja, ki je na očeh javnosti izkrvavel do smrti pod streli policije.
Kako pa kaj Slovenci?
Približno takrat, ko se je za osamosvojitev odločala Slovenija, so tudi Vzhodni Nemci sklenili, da se rešijo zidov, da zaživijo svobodno, kot se za človeka spodobi. Žal se, podobno kot mi, niso zavedali, da je od želje do svobode strašno dolga, mukotrpna in pogosto nepremostljiva pot. Na začetku so sicer imeli, vsaj v primerjavi Slovenci, ogromno srečo, saj so vsi dobili pravico do vpogleda v svoje osebne Stasijeve kartoteke, obenem pa so poskrbeli, da tajni sodelavci Stasija, javni uslužbenci in politiki z obremenilno preteklostjo, niso nikoli več dobili dostopa niti do vzvodov oblasti.
Si predstavljate, v kakšni Indiji Koromandiji bi lahko danes živeli Slovenci, če bi bili pametni, pa naredili enako? Žal nismo! Svojega lastnega Berlinskega zidu, ki ga še zmeraj nosimo v glavah, še vse do danes nismo podrli. Še več: že kar nekaj časa ga zelo vneto dograjujemo in obnavljamo.
Statistika
O tem, kako težko se je znebiti komunizma, jasno pričajo tudi statistike. Dohodek na prebivalca je na Zahodu Nemčije še vedno višji kot na vzhodni strani nekdanje železne zavese. Tudi brezposelnost ostaja višja, plače in pokojnine pa nižje in Vzhodni Nemci, kar je najbolj neverjetno, se ob volitvah še zmeraj spogledujejo z levico. Stockholmski sindrom?
Kaj je povedala Melita?
Melita, ki že vse od padca zidu dela kot psihologinja na eni osnovnih šol v Vzhodnem Berlinu, pravi, da so številni tamkajšnji prebivalci po združitvi razočarani. Mnogi se v demokraciji in kapitalizmu niso znašli, pogrešajo občutek varnosti in povezanosti, mnogi tudi čutijo zamero do bogatejšega zahoda. Pričakovali so, da bodo z združitvijo tudi oni postali čez noč bogati, da bodo imeli na dosegu roke omaro, v kateri bo vsak trenutek dneva na voljo vse, česar si bodo poželeli. Mnogi se zato še danes težko privajajo na realnost, ki od njih pričakuje več samoiniciativnosti, da se sami- brez pomoč države – postavijo na lastne noge. Kako smo si podobni!
Dresure
Komunistične dresure se je težko znebiti! Tudi nekateri v Sloveniji na državo še zmeraj gledajo kot na ”Mater Terezijo”, ki je dolžna poskrbeti za socialno varnost, stanovanje, šolanje in podobno. Tisti, ki so komunizem prerasli, odidejo tam in tukaj v tujino, domov pa se zlepa ne vračajo. ”Pred 30 leti nihče ni niti pomislil, da so Berlinski zidovi v glavah državljanov tako zelo trdovratni,” pravi Melita. Iskreno ji je žal, da tudi med mladimi opaža, da bi se, če bi se le mogli, radi vrnili v obdobje komunizma, s katerega se je z manipulacijami izmilo trpljenje in kri na stotisoče žrtev ter mu nadelo, tako kot v Sloveniji, pridih romantičnosti in blagostanja.
Isto sranje, le drugo “pakovanje”
Od daleč opazujem tudi slovenske, tako imenovane, skrajne levičarje. Ne razumem, zakaj še zmeraj sanjajo o komunizmu, oziroma demokratičnem socializmu, kar je isto sranje, le drugo “pakovanje”. Kako, kdaj in na kakšen način je zrasel ”berlinski zid ” v luštnih in mladih glavah, pa je uganka, na katero ne najdem odgovora …
Melita je o ljudeh, ki jim je komunizem uničil dušo in duha, dala zanimivo primerjavo:”Čez noč so bili vrženi v svobodni svet, ne da bi jim razložili, kakšni so osnovni temelji demokratizacije.” Pravi, da je to enako, kot bi od osebe, ki je celo življenje privezana na verigi, po izpustitvi zahtevali, da bo znala sama poskrbeti zase in se bo varno in mirno gibala na prostem.
Dementna družba
Komu mar, da policisti prejemajo vedno več kazenskih prijav zaradi posilstev in grobih fizičnih napadov, ki se največkrat za žrtve končajo v bolnišnici? Ob splošnem nerganju peščice družbenih omrežjih, ki jim ni vseeno zaradi nedelovanja pravne države in pravosodja, se ljudstvo raje zabava s pripravami na Noč čarovnic.” Še nedolgo tega, smo se zabavali ob pozivih zvonarjev Čezvesoljske zombi cerkve blaženega zvonenja, ki so po različnih mestih brali iz svoje svete knjige in trkajo na duše mimoidočih. Čakaj malo: kdaj pa je ta cerkev poniknila v anonimnost?
