Kakor zgoraj, tako spodaj in kakor spodaj, tako zgoraj
Slovenija se je v teh dneh znašla v prometnem krču. Ljudje so stali v kolonah, zabijali svoj dragoceni čas, gospodarstvo pa je začelo računati izgube. Začele so se vrstiti razprave, modrovanja strokovnjakov, v reševanje problema se je, dobronamerno, vpletla celo ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan s predlogom, da naj se več uporabljajo kolesa.
Počasi postaja jasno, da avtocestni križ enostavno ne zmore več. Vsak malo večji praznik v sosednjih deželah vodi v kolaps pri nas. Železniška infrastruktura je zastarela in ideja o prenosu tovornjakov na vlake praktično neuporabna. Letalskega prometa je zgolj za vzorec, komercialno plovnih rek nimamo, morja pa tudi za eno samo pristanišče, ki bo, upam, bolje zaživelo z drugim tirom. Saj zato se ga gradi, mar ne?
Nič novega
Svet se od svojega nastanka, v svojih duhovnih temeljih, ni prav dosti spremenil. Naslov te kolumne je npr. zakonitost hermeticizma (več tukaj), katere poznavanje je slovenski politiki res tuje. Žal. Tehnološko smo skozi zgodovino res napredovali, osnovne zakonitosti življenja pa ostajajo enake.
Sredi 90-ih, neposredno po koncu hrvaške vojne, sem se npr. znašel na poti skozi Knin proti Splitu. Medtem, ko sem pričakoval razbite hiše in za silo pokrpane ceste, sem se na moje presenečenje večinoma peljal po sveže asfaltiranih cestah. Vse skupaj je delovalo skoraj surrealistično. Svež asfalt skozi kraje, razbite od topništva in mitraljezov. Hrvatje so očitno razumeli, da je dobra logistika (cestni promet, železnice, pomorstvo, letalstvo …) ključna za hiter in uspešen razvoj naroda. Gre namreč za ožilje države in ceste, vsaj glavne, so bile obnovljene in sproščene praktično takoj.
Vas stiska pri srcu? Pojdite s kolesom, ne rešilcem!
Zdravo ožilje je ključno za zdravo telo, zdravo telo pa ključno za dobre rezultate. Če se žile zamašijo, se pretok ustavi, kisik, hranila itd. ne pridejo več do organov in nastopijo težave, včasih celo smrt. Kaj bi rekli zdravniku, ki bi vam ob zamašenih žilah dejal, da pač ne hodite naokoli ali celo, da druge možnosti sploh nimate? Da za poseg pridete na vrsto šele leta 2035, saj prej ni prostih kapacitet? Odgovorni sicer vedo, da bi bilo dobro širiti kapacitete. Vendar pa je bil denar porabljen za študije in marže dobaviteljev npr. žilnih opornic, ki financirajo enega ali več medijev, ki vas prepričuje, da je to čakanje in kolaps prometa, ups, ožilja, čisto normalno in da pač ne hodite okoli, če ni nujno.
Vrednost nasvetov zdravnika in prometnega strokovnjaka
V oddajo 24ur (PopTV) so pred dnevi povabili direktorja za prometno politiko na Ministrstvu za okolje ter direktorja zbornice gradbeništva. Oba sta opozorila, da politika stroke preprosto ne upošteva. Da so bile študije narejene že pred mnogimi leti in da je to, kar imamo danes, bilo napovedano, politika pa sproti opozorjena. Kolaps ožilja oz. prometni kolaps države je torej tukaj in prav nobene hitre rešitve ni na vidiku. Če k temu dodam še to, da je aktualna oblast praktično takoj ustavila enega največjih infrastrukturnih projektov v državi, izgradnjo tretje osi, potem nas res lahko skrbi tudi v bodoče.
Kakor znotraj, tako zunaj
Prava pot ven iz bližajočega se kolapsa slovenske družbe je ravno obratna. Ni težko razumeti “kakor zgoraj, takoj spodaj”, kakor na cestah, tako v “ožilju” naše družbe. Namesto ustavljanja investicij bi ravno zdaj morali graditi kot nori. Širiti infrastrukturo, sprostiti zamaške ter povečati pretok ožilja. Ob tem pa vsaj za desetletje nehati bluziti o zelenih prehodih in sončnih celicah po balkonih, ki sproti ne napolnijo niti telefona. V državi, kjer je toliko gozdov in zelenja, si ne bi smeli dovoliti soliti pameti o tem, kako naj zmanjšamo emisije. Nismo ne Peking in ne New Delhi. Najprej naj počistijo pred svojim pragom, mi imamo svoj prag več kot čist. Glavno mesto države ima npr. boljšo pitno vodo, kot velika večina mest na svetu(!). Do prvega večjega potresa seveda, dokler Jankovičev drekovod tega ne uniči, saj gradnje očitno zaustaviti ne zmore nihče.
Po desetletju politik novih obrazov je na dlani dejstvo, da vodenje države ni za vsakogar. To državo aktualna oblast razume kot materialni plen ter kot poiskusnega zajčka woke politike progresivnih sil Evropske unije. Nikakor ne kot nekaj, kar bi bilo za vse in kjer bomo vsi še dolgo skupaj živeli. Na tihem zato upam, da se ta vlada obdrži še nekaj časa. Kako naj človek drugače sam spozna, da mu nekaj škodi, kot skozi bolečino, ki mu jo to povzroča? Glede na ankete javnega mnenja, se bolečina posledic Golobove politike zaenkrat še ni dotaknila večine volilnega telesa. Mogoče bo pa s kolapsom sistema šlo hitreje, mogoče bo celo za dlje zaleglo. Upam.
