Kako zrušiti trg in kako ga do kraja pokončati?
Napoved premierja, da se bo vlada z draginjo po trgovinah spopadla z nadzorom marž, me je osupnila. Milo rečeno. Potem, ko sva kot nekoč, v časih “dobre stare Juge”(?!) z ženo že preračunala za koliko morava nakupiti v Italiji, da se nama splača pot, kosilo in čas do tja in nazaj, sem izvedel, da gremo v državi še korak bližje jugovini.
Nadzor marž?
Vlada naj bi uvedla nadzor nad maržami v nabavni verigi. Po več kot desetletju dela na področju distribucije izdelkov široke potrošnje, sem se ob tem cinično pridušal. Nekako še razumem, da bo kmet državni popisni komisiji javil ceno, po kateri je prodal krompir distributerju. Malo težje pa razumem, da bodo distributerji in nato še Mercator, Hofer, Spar, Tuš itd. javljali svoje nabavne in prodajne cene vsega krompirja na policah državnim uradnikom.
Distributer in trgovec od marže živita in si z njo ustvarjata svojo prihodnost. Trgovec npr. zasleduje čim boljšo povprečno maržo. Pri 15 tisoč ali več izdelkih v asortimanu je nepomembno, kaj točno se dogaja s tistim enim, ki ga vlada popisuje. Razen za marketinški pomp trgovca, češ, poglejte kako smo poceni. Razumem, da uradniki tega ne razumejo najbolje. Kaj šele woke mladeniči in mladenke, v tej vladi tako zagreti svetovalci po ministrstvih, prepojeni z marksističnimi idejami o kapitalizmu in z iPhoni v žepih ter iMaci pod pazduho. Zato bom napisal tole zelo počasi, da jim bo lažje razumeti. Če je povprečni zaslužek trgovca 50%, lahko polovico celotnega asortimana trgovec deli tudi zastonj, če je drugo polovico asortimana hkrati sorazmerno podražil. Povprečni zaslužek je še vedno enak. Ni težko, kajne?
Če je povprečni zaslužek trgovca 50%, lahko polovico celotnega asortimana trgovec deli tudi zastonj, če je drugo polovico asortimana hkrati sorazmerno podražil. Povprečni zaslužek je še vedno enak. Ni težko razumeti, kajne?
Zakaj so torej cene kruha, mleka in ostalih živil podivjale?
Pameten trgovec je:
- del asortimana, ki ga popisuje vlada, dodatno pocenil zaradi promocije,
- del asortimana pa podražil zelo konkretno, “saj se vendar vse draži”.
Res poenostavljeno zapisano, a tako preprosto je v ozadju. In prav vsi veliki trgovci v Sloveniji so dovolj dobri, da so to takoj dojeli. Konec koncev je to njihov kruh.
K zapisanemu dodajmo še državne genije brez pravega nadzora, ki v zasledovanju svojih letnih nagrad dražijo komunalo, elektriko, vodarino itd. Dodajmo še ukrepe, kot je npr. kar čez palec dvignjena minimalna plača (v trgovini je z min. plačo zaposlenih res veliko) in počasi se lahko nehate spraševati, zakaj so živila v Italiji cenejša. Seveda obstaja še kup dejavnikov, a za osnovno razumevanje draginje po trgovinah bo to zaenkrat kar dovolj. Nekdo to plača in to je vedno končni potrošnik. Jaz in vi.
Prosti ali nadzorovani trg?
Nadzor marž je res “zanimiv” pristop, da ne zapišem kaj neprimernega. Se spomnite odgovora Gen-I medijem na vprašanje o nabavni ceni elektrike iz nuklearke? Šlo je za poslovno skrivnost, do katere se mediji niso uspeli prebiti kljub temu, da gre za državno podjetje. Šlo bi namreč za razkritje marže. Te iste marže, ki je aktualnemu premierju omogočala milijonske nagrade, pozor, v državnem podjetju, na monopolnem trgu. Torej, on svojih marž ni razkril, razkrival bo pa marže drugih. Zanimivo “demokratičen” in “legalen” pristop, zdaj ko smo v svobodi.
Na prostem trgu so stvari nekoliko bolj zapletene.
Dobiček je motiv vseh, ki se spuščajo v podjetništvo. Vložiš denar, delaš in če si dober, od tega nekaj več tudi imaš. Pa ne gre samo za to. Dobiček zagotavlja tudi dodaten kapital za nove projekte in s tem tudi nova delovna mesta. Skozi dobičkonosna podjetja se steka tudi več davkov v državno blagajno in s tem več denarja za javno porabo (zdravstvo, šolstvo, …). In tako naprej in tako naprej.
Ideja, da bo država nadzirala marže, vodi v isto smer pogube, kot popis cen živil iz košarice, le v veliko večjih dimenzijah. Črni trg je najmanj, kar se bo razvilo praktično čez noč. Kot v bivši Jugi: “nihče ne dela, cene v nebo, pa vsi dobro živijo”.
V razmislek o vzrokih in posledicah draginje in volitvah
Tudi mene moti visoka cena kruha, mleka, pice, stanovanj itd. Ob tem pa me še bolj moti, da prav nihče ne uspe povezati dragega življenja v prestolnici Slovenije tudi s 15-letno vladavino enega in istega župana. To je župan, ki ima denar za vse navijaške, razbijaške in aktivistične skupine pred in po volitvah, subvencionirana stanovanja zaslužnih profesorjev in drugih podpornikov svoje vladavine, nima pa za nižje komunalne prispevke, nižjo elektriko, smeti, vodo itd., kar bi omogočilo npr. znižanje cen gostincev in turističnih delavcev. Ker imamo ti. sončnega kralja v sedlu države iz istega gnezda kot župan Ljubljane, verjetno res ni potrebno biti ravno Einstein ali Nostradamus za razumevanje, kam vse to vodi.
Zakaj bi bile posledice dela tega istega gnezda, ki deluje na nivoju glavnega mesta, na nivoju države drugačne, si odgovorite sami. Posebej tisti, ki ste takšno politiko volili. Na to lahko pomislite tudi vsakič, ko greste v trgovino in ugotovite, da je račun na blagajni ponovno nekaj evrov višji, kot je bil še prejšnji teden. Želeli ste dobro staro Jugo, imate jo. Upam, da vsaj plešete ob tem. Sicer se pa itak kmalu vidimo v šopingu v Gorici, ob zvokih kancon in tarantele ali v Celovcu, ob bolj oberkrainerskih taktih in poskokih.
