Zakaj je zmagal Donald Trump
Še kako mi v ušesih odzvanjajo komentarji nekaterih kolegov in kolegic, predvsem iz novinarskih krogov, ko je Trump začel kampanjo. Ob mojih komentarjih, da bo to resen kandidat, ki lahko celo zmaga, so me prepričevali, da je pač še en klovn več, ki ima ob vsem tem še kup denarja. Moji nekoliko sarkastično obarvani komentarji, da “klovni” zmagujejo tudi v Sloveniji, seveda niso nič pomagali. Kaj šele moje trditve, da gre za dobro organizirano igro, ki bo svoj “power play” odigrala prav na mojem področju tj. področju neverbalne komunikacije.
Kot sem že večkrat javno omenil (glej TUKAJ), je bilo osnovno izhodišče kampanje pozicionirati Trumpa kot velikega vodjo. Takšnega, ki mu bodo ljudje verjeli in sledili.
Do tukaj vse lepo in prav, v bistvu nič posebnega. A ostanite z menoj vsaj še par naslednjih stavkov. Zadeva začne svetiti v nekoliko drugačni luči tisti trenutek, ko temu projektu dodamo načrtno uporabo popularnega ameriškega (pogosto imenovano tudi “new age”) pristopa, da naj bodo cilji tako veliki, da gredo vanje lahko kar vsi ljudje na svetu.
Torej, v očeh volivcev ustvariti nekoga, ki se lahko kosa s celim svetom in tako povrne dostojanstvo milijonom “prevaranih” v sistemu. Pozor, nekoga, ki se ne kosa z eno državo ali dvema, temveč s celim svetom! Temu je, med drugim seveda, namenjen tudi osnovni mentalni okvir, ki ga komunicira slogan: “Naredimo Ameriko spet veličastno” (angl. Make America great again).
A kako to storiti, če nimaš na voljo ravno retorika tipa Sokrat, imaš pa izkušenega poslovneža, ki se zaveda, da ni toliko pomembno KAJ poveš, temveč KAKO to poveš?
Za izrabo KAKO povedati imamo v polju javnega nastopanja seveda na voljo predvsem neverbalno komunikacijo. In točno to se je tudi zgodilo.
Donald Trump je izjemno konsistentno ves čas komuniciral oz. izražal sliko (lastnosti) velikega vodje. Ponosna samozavestna hoja z visoko dvignjeno brado, prostim mahanjem rok ob telesu in vedno na sredini prve vrste povorke, pri nagovorih pogled z vrha navzdol, žuganje z roko in prstom, “sekanje” z dlanjo po zraku, ves čas nagibanje dominantno naprej ipd.
Seveda pa je to hitro premalo. Kot sem omenil zgoraj, je pravljični arhetip dvojca lepotica in zver kot na lašč za takšen projekt. Donald je imel v času kampanije dovolj časa, da je prešel iz agresivne komunikacije “zveri” na začetku (veliko besed “proti” in raznih groženj, kaj vse bo storil proti tem ali onim, dominantna govorica telesa) v kontinuiteto “velikega trdnega liderja” praktično zgolj z ohranjanjem dominantne drže v javnosti.
In glej ga zlomka, dlje je vse skupaj trajalo, manj je bilo vsebine, bolj je šlo vse skupaj Trumpu v prid.
Še enkrat, predvsem gre za samozavestno držo zgornjega dela telesa, ki je ves čas nagnjen rahlo naprej, pogled od zgoraj navzdol, znamenita “sekira” tj. roka, ki udriha oz. zareže v prostor pri posameznih besedah in rahlo pokroviteljska vokalizacija, ki med vrsticami pravi: “Zaupajte mi, vem kaj govorim”.
Politika pač niso samo argumenti, temveč tudi teater.
Melanija je to “arhetipsko” vlogo lepo dopolnila. Je lepa, dobro komunicira samozavest in relativno malo govori v javnosti
Kar je zelo pomembno, saj lepim ljudem pripisujemo več inteligence kot grdim, če so pa zraven še samozavestni, je pač edino kar še manjka, da se ne zapletajo v besedne dvoboje.
Zanimivo, da ob slednjem sploh ne gre za vprašanje inteligence, temveč predvsem za zmanjševanje prostora možnim manipulacijam s posameznimi deli javnih pogovorov v medijih (in s tem umetnim nižanjem inteligence v očeh javnosti). No ja, pa saj čisto prevečkrat tudi v Sloveniji lahko opazimo lepe ex. misice, ki se podajo v voditeljske vode in (žal prepogosto) blebetajo več ali manj … marsikaj. Še trud z izrezovanjem in manipuliranjem z njihovimi izjavami ni potreben.
Kot zanimivost naj ob koncu še omenim, da smo dobro pripravo na področju neverbalne komunikacije lahko opazili tudi ob Donaldovem prvem nagovoru takoj po informacijah, da je zmagal.
Na odru smo tako videli vnaprej pripravljeno povorko, ki je bila sestavljena po pravilih zasebnih svečanih povork (svatba, pogreb …). Torej, takoj za njim žena in otrok, potem ostali otroci, bližnje sorodstvo, vodja kampanije … Sam Donald je imel celo težavo med zahvaljevanjem, ker se je zahvaljeval ljudem, ki po omenjenem “protokolu” niso sodili na oder (npr. bivši župan New Yorka ipd.), on jih je pa tam iskal.
Zakaj je torej zmagal Donald Trump?
Predvsem, ker je dobil “bitko” na področju neverbalne komunikacije.
Ne samo zato, temveč tudi zato. Ves čas je dosledno komuniciral osnovne pojme svoje kampanje. Ker je bil dosleden, so mu volivci začeli pripisovati tudi kredibilnost, kar je bila kot novincu v politiki, njegova šibka točka na začetku. Ko pa kot politični strateg pri kandidatu povežete samozavest, kredibilnost in konsistentnost, zmaga na političnem parketu ni več daleč. Dobili ste namreč nekoga, po katerem so se ljudje pripravljeni zgledovati in mu, seveda, tudi slediti.
Upam, da bo prav Trumpova zmaga dala resno misliti marsikomu tudi v Sloveniji.
Neupoštevanje vloge neverbalne komunikacije je podobno preverjanju količine bencina v sodu s prižgano vžigalico. Posledice so hude, saj pomanjkanje kredibilnosti, posmeh ob razkoraku med izjavami in dejanji ter slabo pripravljeni nastopi, tako v Državnem zboru kot pred kamerami, na raznih seminarjih, prodajnih predstavitvah in nagovorih poslovnih partnerjev, slej kot prej zahtevajo svoj davek.
Srečno!
Edvard Kadič
vir Foto: Wikimedia
