O očeh je bilo že toliko napisanega, morda zato, ker noben drug telesni organ ne sporoča toliko. Čeprav so oči, kot je rekel Shakespeare, “okna v dušo” in so vredne naše pozornosti, je treba tako kot pri vsem drugem v zvezi z govorico telesa paziti, kaj si razlagamo skozi ta okna.
Oči, ki so z vidno skorjo povezane prek vidnega živca in očesnega režnja, sprejemajo neverbalno komunikacijo s svetlobno hitrostjo, za razliko od veliko počasnejših slušnih kanalov. To je izvrsten organ – njegov glavni namen je zbiranje informacij. Ta sposobnost nam je dala evolucijsko/preživetveno prednost, saj lahko ocenjujemo nevarnosti, ki so oddaljene do obzorja, pa tudi dekodiramo vedenje, namere in govorico telesa tistih, ki so nam blizu.
Oči vidijo tako tisto, kar je izostreno pred nami, kot tudi tisto, kar prihaja od strani, periferno. Te periferne informacije možgani absorbirajo podzavestno, kar pojasnjuje, zakaj lahko, kadar med vožnjo misli odidejo vstran, še vedno varno pridemo domov. Oči nekako sprejmejo vse to in te informacije, tudi neostre, pridejo v različna področja možganov, da lahko preživimo in uspevamo.
Ko komuniciramo z drugimi, lahko pogled usmerimo navzdol, ko razmišljamo o neki misli ali občutku, ali pa pogled usmerimo v daljavo ali v nebo. To je le odsev naših možganov, ki obdelujejo informacije; prav tako lahko med razmišljanjem ali premislekom približamo palec in kazalec bradi. Za tiste med nami, ki opazujemo neverbalno govorico, je ta koristna le, če vemo, da oseba premišljuje ali razmišlja o neki misli ali čustvu. Ne smemo domnevati, da oseba laže, ker med odgovarjanjem na vprašanje najprej pogleda v eno smer, nato pa v drugo – za to ni znanstvenih dokazov.
Res je, da se naše zenice zožijo, ko vidimo stvari, ki morajo biti bolj izostrene, ali ko v daljavi vidimo nekaj nevarnega, medtem ko se naše zenice razširijo, da spustijo več svetlobe, ko vidimo nekaj lepega, privlačnega ali želenega. Podobno široko odpremo oči, ko smo presenečeni, in jih zvijemo, ko smo osredotočeni ali nas nekaj moti.
Očesne kroglice se razveselijo, ko vidijo druge, ki so nam všeč, in sicer z bliskom obrvi (hiter ali dramatičen dvig obrvi navzgor – obnašanje, ki se izmika gravitaciji), ki sporoča vznemirjenje in pozitivna čustva. Dojenčki obožujejo, ko jim mežikamo z očmi, prav tako pa tudi odrasli, ko nas pozdravljajo prijatelji ali celo kupci v trgovini. Mimogrede, to je tudi močno orodje, ki ga lahko uporabimo pri virtualnih klicih; drugi se zaradi tega počutijo posebno.
Ko smo v družbi ljudi, ki so nam všeč, smo dovolj sproščeni, da lahko med govorjenjem pogledamo stran, saj nam ni treba držati pogleda. Drugače je, ko smo na razgovoru za službo, ko je očesni stik obvezen. In seveda ni znanstvenih dokazov, ki bi potrjevali, da se lažnivci nagibajo k temu, da gledajo stran. Znani raziskovalec Aldert Vrij pravi, da lažnivci, ki želijo, da bi jim verjeli, v resnici vzpostavljajo več očesnih stikov, ne manj, saj želijo, da bi jim verjeli.
Čez dan se večkrat dotikamo in drgnemo veke, ko se soočamo z delci v zraku ali spremembami vlažnosti, pa tudi ko smo nenadoma pod stresom. Človek, ki ga prosijo, naj nekomu pomaga prestaviti težko pohištvo, si s prsti zakrije oči in jih drgne, ko odgovori: “Da, pomagal vam bom,” čeprav mu bo to nedvomno povzročalo nevšečnosti. To dotikanje oči, ki je oblika vedenja, ki blokira oči, pristno razkriva, kako se počuti, čeprav se strinja, da bo pomagal. Vedenje blokiranja oči, kot so ščitenje oči, dolgotrajno spuščanje vek in odlašanje z odpiranjem oči, je v nas tako močno zasidrano, da si tudi otroci, ki se rodijo slepi, ko slišijo nekaj, kar jim ni všeč, zakrijejo oči in ne ušes, čeprav še nikoli niso videli.
Ta vedenja nam nekako pomagajo pri spopadanju z negativnimi mislimi ali stresom, zato ostanejo v nas. Navsezadnje že sam dotik očesnih zrkel skozi veke pošilja signale prek vagusnega živca do okulokardnega refleksa v možganih, ki nam z upočasnitvijo srca pomaga, da se umirimo. To lahko pojasni, zakaj vsakič, ko ima borza slab teden, vidimo fotografije trgovcev s prsti, potisnjenimi globoko v oči – verjetno iz nejevere, nedvomno pa tudi zato, da bi našli olajšanje.
V preteklih letih je bilo veliko napisanega o trepetanju vek in povečani hitrosti mežikanja. To ni isto. Pri ljudeh, ki jecljajo, se trudijo najti besede ali so zmedeni, se njihove veke za trenutek zatresejo dovolj, da jih v teh trenutkih opazimo. To je naraven odziv na nenaravne okoliščine.
Povečanje hitrosti mežikanja je lahko posledica okoljskih dejavnikov (na primer prahu ali cvetnega prahu), bolezni oči, vključno z okužbami, novih kontaktnih leč ali stresa. Ne glede na vzrok lahko rečemo le, da je povečan, ko ga opazimo. Povečana hitrost mežikanja nima nič skupnega s prevaro, temveč kaže le na stres ali tesnobo – včasih zaradi notranjih vzrokov (misli, strahov ali bojazni), drugič pa zaradi zunanjih vzrokov, kot so sumljivo ali agresivno spraševanje, zavračanje, da bi nam verjeli, kršenje prostora, nepotrebni dotiki, agresivno gledanje ali zgolj prisotnost oseb, ki nam morda niso všeč.
Kot etologinja se pri opazovanju osebe, ki se počuti udobno in sproščeno, osredotočam predvsem na oči. Z očmi tudi ugotovim, kdaj je nekdo nenadoma vznemirjen zaradi predmeta ali dogodka. Takoj vidim, da se očesne kroglice zožijo – to imenujem učinek Clinta Eastwooda. (V tistih italijanskih vesternih, tik preden je nameraval streljati, je vedno pomežiknil.) Žmiganje ali zoženje očesnih zrkel zelo natančno kaže na nelagodje, stres, jezo ali težave. To vedenje sem izkoristil pri pogajanjih, ko je nasprotni odvetnik glasno prebral vsak odstavek; po mežikanju oči smo lahko ugotovili, kateri členi v dokumentu bodo problematični.
Morda pa je treba o očeh povedati še eno pomembno stvar, in sicer kako gledamo na druge. V svoji najnovejši knjigi Bodite izjemni Osvojite pet lastnosti, ki odlikujejo izjemne ljudi pišem o slavni primatologinji Jane Goodall in o tem, kako je spremenila naš pogled drug na drugega in na svet. S temi istimi očmi lahko gledamo nežno in prijazno ali pa s hladno ravnodušnostjo:
Jane Goodall je spremenila način preučevanja živali, saj je bila humana in na primate ni gledala s klinično superiornostjo, kot so to počeli številni znanstveniki pred njo. Gledala in opazovala jih je s čudenjem in skrbjo, spoštovanjem, zaskrbljenostjo in razsvetljenim zavedanjem o njihovih edinstvenih lastnostih. Zato je videla s pronicljivimi podrobnostmi: Šimpanze so se z natančnostjo in pronicljivostjo lotile: izvrstne vezi med materjo in otrokom; dovoljene igre, padanja in izražanja osebnosti svojih potomcev; zaletavosti in nagajivosti starejših opic, ki si prizadevajo vzpostaviti medsebojne odnose; njihove sposobnosti izdelovanja orodja, ki so šokirale znanstvenike in ki jih prenašajo na svoje potomce kot v učilnici; njihovo žalovanje in žalovanje za bližnjimi; ljubosumje in agresivnost, ki sta včasih lahko strašljiva, pa tudi njihova toplina in potreba po nežnih objemih in poljubih, ki jih preudarno uporabljajo za ohranjanje družbenega reda.
Še noben znanstvenik ni tako gledal na primate. Goodallova je spremenila preučevanje živali in še posebej to, kako dojemamo primate, saj je gledala na našega najbližjega sorodnika. Imela je enake oči kot drugi znanstveniki, le kako jih je uporabila.
Morda je najbolj zanimivo, da so opice same prepoznale njeno dobrohotno in empatično zanimanje ter ji dovolile, da se ji je približala bolj kot kdor koli prej. Goodallova je s skrbnim opazovanjem lahko zbrala še več informacij, saj je lahko opazovala z intimnega zornega kota, ki sta ji ga omogočala njeno zaupanja vredno vedenje in empatija do živali, ki jih je opazovala. Menim, da so prav te izkušnje pomagale Goodallovi oblikovati njen pogled na človeštvo in da sta ljubezen in prijaznost, ki ju čutimo v njeni prisotnosti ali prek zaslona, deloma posledica tega, kako s svojimi očmi gleda na svet.
Medtem ko naše oči zbirajo informacije, sporočajo tudi nekaj o nas samih, naši radovednosti, modrosti, stiskah, empatiji, ljubezni in človečnosti. Kolikor vem, je to edini organ, ki nam to omogoča.
V trenutnih časih omejenega potovanja in nošenja mask (COVID), v očeh ponovno iščemo človečnost, prijaznost, vedenje, ki se izmika gravitaciji in ki govori o tem, da nam ni vseeno. Te čudovite oči, ki se nam pogosto zdijo samoumevne, a nam in o nas razkrivajo tako veliko.
Avtor: Joe Navarro (vir), Prevod: GovoricaTelesa.si Foto: Pexels
