Govorica telesa: Kdaj nam šef laže?
Ideja, da bomo pravočasno prepoznali lažnivca, je med najpogostejšimi sprožilci, da se ljudje lotimo učenja komunikacije. Še posebej neverbalne, kjer večino tematskega ozadja zavzema govorica telesa.
Pri prepoznavanju lažnivcev velja zlato pravilo, da bomo lažnivca najlažje prepoznali tako, da se bo ob nas počutil sproščeno.
Šele ko se bo sprostil, ga bomo lahko ujeli v tistih trenutkih, kjer usklajenost med idejo, govorjeno besedo in obnašanjem ne bo popolnoma skladna.
Seveda pa obstajajo nekatere smernice, ki jih vseeno lahko izpostavimo. Velja seveda pridržek, da je potrebno biti pazljiv in ne sklepati prehitro.
Pri govorici telesa smo naučeni, da večino časa posvetimo spremljanju obraza. To pa nas lahko hitro zapelje, saj smo tako kot smo naučeni spremljanja obraza, naučeni tudi laganja z obrazom. Vedno upoštevamo celotno sliko. (Več o tem v knjigi Govorica telesa in osebna karizma TUKAJ).
Zato najprej velja pozornost nogam
Če sta stopali npr. obrnjeni proti izhodu, si sogovorec praviloma želi čim prej oditi. Seveda je razlogov za takšno željo (potrebo) veliko, a tudi laž oz. ideja “čim hitrejše zapustiti prizorišče”, je lahko eden do njih.
Kakšna razlika je med narejenim in naravnim nasmehom? Predvsem se pri naravnem nasmehu smejejo tudi oči, nasmeh pa traja le toliko časa, dokler je situacija smešna, prijetna itd.
Vsako pretiravanje v dolžini ali glasnosti smejanja je znak, na katerega moramo biti pozorni. Včasih gre res lahko le za velik ego in govorec želi, da vsi vedo, kdaj se on smeje. Žal gresta laganje in velik ego zelo pogosto tudi z roko v roki.
Šefi lažnivci pogosto govorijo zelo posplošeno
Z nami manipulirajo, ker želijo vzpostaviti smer pogovora tako, kot da mi o tem že nekaj vemo. Tako podzavestno zakrivajo področje, kjer bi lahko sledila dodatna vprašanja. Stavke npr. začenjajo z: „Kot verjetno veste…“, „Večina se strinja, da bi bilo dobro…“ itd.
Uporabljajo večje število superlativov in pridevnikov. Novi projekt (ki bo za vas pomenil dvojno delo za isto plačo) ni zgolj „dobra ideja“ temveč „fantastična ideja, brez katere v podjetju ne bo pravega napredka in mi smo daleč daleč najboljši za njegovo izpeljavo“
Ne govorijo v prvi osebi, saj s sklicevanjem na tretjo osebo zakrivajo svojo odgovornost. Govorijo o tem, da so se npr. „oni tako odločili“ (uprava podjetja, svet staršev,…) ipd.
Torej, lažnivca najlažje ujamemo tako, da se ob nas počuti udobno. Če se med pogovorom začnejo pojavljati znaki, kot smo jih opisali zgoraj, je dobro narediti še en korak. Postavite mu (ji) kakšno nepričakovano vprašanje o tematiki, ki se vam zdi sumljiva. Če bo reakcija izven pričakovanih okvirjev (tj. dolg razmislek, okrepljeno mižikanje, kašljanje, „šokirani“ odgovori v stilu „kako to misliš?“ ipd.) in bo po možnosti sledilo tudi preusmerjanje pozornosti na druge teme, smo na dobri poti, da smo razkrili lažnivca.
Naj za konec opozorim še na intuicijo. Naučimo se zaupati svoji intuiciji. Če nam občutek govori, da nam sogovorec (šef) laže, jemljimo to zelo resno. Sicer res nikjer ne piše, da bomo vsakič uspešni, zagotovo pa bomo dolgoročno uspešnejši, kot da intuicijo spregledamo. Zato jo namreč imamo.
Srečno!
Edvard Kadič
vir Foto: Pixabay
