Govorica telesa: kako se ne rokujemo na odru
Končno sem dočakal veliki intelektualni spopad umov moderne dobe, Jordana Petersona in Slavoja Žižka. V samem dogodku sem res užival in na tihem upam, da bo takšnih srečanj še veliko. O obeh imam res visoko mnenje, kljub temu, da se ne strinjam s posameznimi interpretacijami idej, ki jih posamezno zagovarjata.
Me je pa v oči zbodel uvodni nagovor oz. bolje, uvodno obnašanje moderatorja večera, Stephena Blackwooda, direktorja Ralston Collega.
Ves čas spremljanja uvodnega nagovora sem se spraševal, od kod ta neumna ideja, da se s komerkoli komunicira z rokami v žepih. Še več, da se celo z roko v žepu rokuje!
TO SE NE DELA!
Prvič, izrekanje dobrodošlice je namenjeno predvsem temu, da se gostje v naši družbi (na odru) dobro počutijo. Dlani so del roke, ki segajo najdlje od nas (proti drugemu). Če upoštevamo, da nezavedno ves čas pazimo na varnost, je nujno videti dlani sogovornika, da bo naš nezavedni varnostni sistem “pomirjen”.
Drugič, to preprosto ni tako “cool”, kot se v danem trenutku počuti govorec. Zanimivo, da se tako obnaša vedno več govorcev prav iz S Amerike. Pridejo na oder in so “cool in relaxed” tako, da v eni roki ali prenašajo steklenico vode po odru oz. roko tlačijo v žep, z drugo pa samozadostno mahajo in razlagajo.
V bistvu pa jih trema tako močno zdeluje, da se zatečejo v svoj svet iskanja umiritve, umaknejo vidne znake spoštovanja do drugih in “fake it until you make it” rinejo skozi svoj nagovor z govorico telesa, ki je vse prej kot prijazna do občinstva.
Povedano drugače, publiki sporočajo, da so oni “zvezdniki” in da jim ni mar, kaj si o njih mislijo drugi.
Trema gor ali dol, to je nedopustno, žaljivo do publike in drugih nastopajočih in pika.
Edvard Kadič
vir Foto: Pixabay
