Genske spremembe s poudarkom na skrajni razvajenosti
Živimo v času, ko nas praktično vsak trenutek vodijo žejne čez vodo. Komu sploh verjeti, ko pogosto tudi s časovnim zamikom spoznamo, da so nas ponovno opetnajstili. Tjaša Jesenek me je v svoji objavi na omrežju X spomnila na Černobil in na tedanjo vlade SZ, ki je katastrofo v nuklearki preprosto prikrila pred domačo in svetovno javnostjo. Zapisala je tudi, da se enak modus operandi dogaja tudi pod to vlado in vladavino župana Zorana Jankovića.
Kaj se dogaja s spornim vodnim zajetjem? Ali Ljubljančani pijejo zastrupljeno vodo? Ali so zaradi tetrakloroetena, ki je lahko rakotvoren, zaprli dva vodnjaka v vodarni Hrastje? Vprašanj nič koliko, a pa je sploh kdo, ki ga zanimajo odgovori?
Smo potrošniki žrtve kapitala ali politike?
Tisti, malo bolj pozorni, lahko hitro ugotovijo, da ustrezne službe opozorijo potrošnike na neustrezno hrano šele potem, ko je na trgovskih policah od zalog ostalo bore malo. Če v brskalnik kliknemo ” Uprava RS za varno hrano”, dobimo skoraj 80.000 zadetkov, ki pričajo o tem, da pred neprimernimi izdelki, ki so na voljo, nismo nikoli povsem varni. Zakaj jih ne testirajo prej, preden gredo v prodajo? Zakaj šele potem
Kaj bi se zgodilo v primeru vojne?
Spomnimo se na leto 2020, na začetke epidemije kovida. V Nemčiji so zasegli tovornjak z maskami, prišlo je do zelo napetih pregovarjanj, kajti Nemci so, ker jim je mask očitno primanjkovalo, le-te najprej želeli obdržati zase. Pogosto se sprašujem, kaj bi se zgodilo, če bi v Evropi dejansko prišlo do, bognedaj, vojne? Ali smo res tako naivni, da verjamemo, da bodo države med seboj solidarne in tisto malo, kar bodo imele, delile z drugimi? Verjetno ne. Tudi Bog je najprej sebi brado ustvaril.
Pri nas pa na vse kriplje uničujemo kmeta, mu krademo krave in silimo državljane, da verjamejo v neke woke ”zelene prehode”, ki na koncu koncev polnijo žepe le tistim, ki stojijo za vsiljivo propagando ”sončne energije”. Ogromno rodovitne zemlje smo že pozidali, zakaj ne zaščitimo površin, ki so še ostale? Narediti moramo vse, da bomo proizvedli več domače hrane, zredili več govedi s slovenskim poreklom. Samooskrba je v kritičnih trenutkih prav tako nujno potrebna kot zrak, ki ga dihamo. Brez enega in drugega bi umrli. Ne zaupajte državi, vsaj takšni ne, kot je trenutno imamo. Navajeni so krasti. Eno od krav, ki so jo ukradli, pa potem pod težo obtožb vrnili, so morali usmrtiti. Kdo bo odgovarjal?
Smo se iz preteklosti kaj naučili?
Če mene vprašate, bore malo. Iz starih časov nam je ostalo kar nekaj pretresljivih zgodb o posameznikih, ki so z bližnjimi podelili zadnjo skorjo kruha, zadnji krajcar. Večkrat se je zgodilo, da so ženske umrle ob porodu. Otroke so vzele k sebi sovaščani, rekoč, če je dovolj hrane za deset ljudi, jih bo pa še za enajst. Tisti, ki ste se nekoč vozili v službo ali v šolo z avtobusom, verjetno še pomnite, da se jih je drenjalo med sedeži enkrat več, kot je bilo dovoljeno. Komaj smo dihali, stali drug na drugem, a nikomur ni padlo na pamet, da bi šoferju prepovedal, da v ”škatlo s sardinami” stlači nove potnike.
Bili so časi, ko so bili pri kakšni hiši tako revni, da so imeli otroci le en par čevljev. Nekaterim so bili preveliki, nekaterim premajhni. A so si edini par, ki je bil na voljo, ob izjemnih priložnostih bratsko delili med seboj.
Danes
Nimam kakšnega XXL vrta, a sem in tja mi na njem zraste več, kot lahko doma pojemo. Lansko leto se je endivije namnožilo toliko, da sem jo najprej pošenkala prijateljicam, potem pa sem objavila na FB, da lahko pride ponjo tisti, ki nima vrta in je odvisen od ponudbe vtrgovini. Doživela sem šok, kajti vprašanj kot so, na primer: ”Kaj je s solato narobe, da jo podarjaš? Ali jo boš prej očistila, da mi prst, ki se drži korenin, ne bo zamašila odtoka?” Po tihem sem si rekla, pojdite se solit in jo odpeljala v enega od bližnjih domov za starejše.
Irena ima poleg treh fantov še deklico, staro šest let. Ker ne misli več imeti otrok, želi oblačila podariti tistim, ki jih težje kupijo, oziroma tistim, ki so pametni in rabljena oblačila vzamejo tudi zato, ker se jim zdi škoda metati denar v nova, ki jih otrok največkrat čez noč prerase. Takole pravi Irena: “Če tudi jih dam brezplačno, jih nihče noče. Morda bi jih kdo še vzel, če bi jim jih pripeljala na dom. Ena od mamic mi je celo zabrusila, da v njeni bližini obstaja kar nekaj trgovin, kjer so nova oblačila na pol zastonj.”
Miha, ki je v pozni starosti umrl lansko leto, je imel okoli hiše na desetine starih sort jablan, od kosmačev do carjevičev. Vsako leto je prosil otroke in njihove prijatelje, naj pridejo in jih oberejo. Odgovorili so mu, kaj nam bodo, ko niso lepa na pogled. Če ne bi slišala na lastna ušesa, ne bi verjela.
Genske spremembe s poudarkom na skrajni razvajenosti
V zadnjih dobrih tridesetih letih smo se že do te mere navadili, da lahko vse, kar potrebujemo, dobimo v trgovini. Na kraj pameti nam ne pade, da se lahko že jutri zgodi kaj nepredvidenega. Jamramo sicer, kako nam gre pri denarju za nohte, hkrati pa beremo, da smo lansko leto pokupili na Hrvaškem največ nepremičnin. Več kot Nemci. Pozabili smo na ”nič nas ne sme presenetiti”, ki je krojila življenje v bivši Jugi. Takrat smo se še v šoli učili, da moramo imeti doma zaloge hrane vsaj za mesec dni. Za vsak primer.
Tudi prehrambni paketi ”nič nas ne sme presenetiti”, so bili temu namenjeni. Kaj ti bo nepremičnina na morju, ena na Pohorju, druga v Beli krajini, če v shrambi nimaš niti gajbe krompirja, ker ne verjameš, da bo lahko že jutri drugače? Nekoč je imel vsak, tudi berači, prihranjenega toliko, da je bilo za pogreb. Spominjam se gospe, srečali sva se v Domu za starejše v Škofji Loki. V omari je imela vrečo, v kateri je hranila posušene skorje kruha. “Človek nikoli ne ve, kaj lahko pride,” je dejala.
Danes so čudni časi. Nekako verjamemo, da bo v trgovinah vsega dovolj, četudi Luna pade na zemljo. Prepričani smo, da četudi vse skupaj vzame hudič, nam bo naš najljubši natakar tako kot po navadi, postregel s kavo ali s steklenico piva. Me pa vseeno zanima, kako bodo tisti, skrajno razvajeni, sploh preživeli, če bodo imeli na voljo zgolj opran ričet s svinjskimi parklji?