Genocid, realna moč in slovenski glas na globalni ravni
Beseda “genocid” je kot dinamit. Dobesedno. En sam napačen gib in raztrešči vse okoli sebe. Ko jo izreka državnik, pa to ni več le beseda. Postane sporočilo, ki odmeva po razpravnih dvoranah, v medijih in v srcih ljudi. V zadnjem času smo bili priča dvem odmevnim primerom njene uporabe. V Evropskem parlamentu je o “genocidu” v Gazi govorila slovenska predsednica Nataša Pirc Musar, v Beli hiši v ZDA pa je, med obiskom južnoafriškega predsednika, Donald Trump uporabil to isto besedo za nasilje nad belimi kmetovalci v Južni Afriki.
Oba primera razkrivata, kako močan je lahko glas voditelja. Ob tem pa tudi dejstvo, kako hitro lahko majhna država, kot je Slovenija, z eno samo besedo stopi na minsko polje. O tem si lahko več pogledate v zadnji oddaji Direktno na YouTubu ali na GeaTV. (Oddaja je pripeta tudi spodaj pod kolumno.)
“Genocid” kot dvorezni meč
Začnimo s slovensko predsednico Natašo Pirc Musar. Njen nedavni govor v Evropskem parlamentu je bil trenutek, ko bi Slovenija lahko zasijala kot glas razuma. Namesto tega je njena izjava, da v Gazi “gledamo genocid in smo tiho”, razdvojila občinstvo. Levi del dvorane je navdušeno ploskal, desni pa je v znak protesta to isto dvorano zapuščal. Njen poziv poslancem, naj “zapustijo dvorano, če jim kaj ni všeč”, je bil samo še dodaten bencin na ogenj takrat že razgretega ozračja. Kaj je bilo tega treba? Je šlo za drznost? Morda. Predvsem pa smo bili priča nepotrebnem tveganju. Beseda “genocid” namreč ni le opis. Je tudi obtožba, ki zahteva trdne dokaze in diplomatsko preudarnost. Brez tega postane orodje polarizacije in ne dialoga. In točno to se je žal tudi zgodilo.
Po drugi strani imamo Trumpa, ki je na srečanju z južnoafriškim predsednikom Cyrilom Ramaphoso 21. maja 2025 v Beli hiši prav tako uporabil izraz “genocid”. Uporabil ga je kot opis sistematičnega nasilja nad belimi kmetovalci v Južni Afriki. Trump ni le govoril, temveč je podkrepil svoje besede z videoposnetki. Vključno s posnetkom opozicijskega voditelja Juliusa Maleme, ki poje “Ubij Boera”, in belimi križi ob cestah, ki simbolizirajo umore kmetovalcev.
Izraz “genocid” je tudi obtožba, ki zahteva trdne dokaze in diplomatsko preudarnost. Brez tega postane orodje polarizacije in ne dialoga.
Trumpova administracija je pred kratkim svoja stališča podkrepila tudi s konkretnimi dejanji. Prekinila je pomoč Južni Afriki, izgnala njihovega veleposlanika in uvedla carine. Trumpov pristop na srečanju je bil res dramatičen. Vendar pa tudi učinkovit. Svet je začel glasno govoriti o temi, ki jo je večina do sedaj raje ignorirala. A bodimo korektni. Tudi v Trumpovem primeru se skriva past: z uporabo tako obremenjenega izraza tvegaš, da razpravo reduciraš na čustva, ne na rešitve.
Realna moč v politiki
Kaj loči ta dva primera? Realna moč. Trump, kot predsednik največje svetovne velesile, si lahko privošči drznost. Njegove besede imajo težo sankcij, gospodarske moči in globalnega vpliva. Pirc Musarjeva, kot predsednica Slovenije, te moči preprosto nima. Njen glas, čeprav moralno vzvišen, v mednarodni areni hitro postane zgolj odmev, ki ga močnejši akterji zlahka preslišijo. Še huje, celo izkoristijo ga lahko za svoje cilje.
Svetovni oder ni za vse enak
Trumpova poteza kaže, kako močan voditelj lahko uporabi kontroverzno retoriko za usmeritev pozornosti. Njegova odkritost o nasilju nad belimi kmetovalci, podprta z video posnetki in poročili, je prisilila svet, da postane pozoren. Da se sooči s problemom, ki ga mnogi zaradi strahu pred obtožbami o rasizmu raje pometejo pod preprogo. Ramaphosa je sicer skušal omiliti obtožbe. Vendar pa so bili njegovi podatki, ki omenjajo le osem umorjenih kmetovalcev v l. 2024, videti šibki v primerjavi s Trumpovo ofenzivo. Moč ZDA, podkrepljena z medijskim dosegom in podporo vplivnežev, kot je npr. Elon Musk, je dala Trumpovim besedam težo, ki presega zgolj retorično moč.
Evropski parlament je arena različnih mnenj, kjer bi Slovenija lahko igrala vlogo mostu, ne pa zastavonoše zgolj eni strani.
Pirc Musarjeva je v svojem nastopu pokazala, kako hitro lahko majhna država zdrsne v past ideološke retorike. Njen govor je, resnici na ljubo, imel tudi dobre poudarke kot npr. podpora širitvi EU na Zahodni Balkan, Ukrajino in Moldavijo. Vendar pa je z uporabo izraza “genocid” tvegala, da Slovenijo potisne v središče razprave, kjer nima ne moči in ne vpliva, da bi krojila izid. Evropski parlament je arena različnih mnenj, kjer bi Slovenija lahko igrala vlogo mostu, ne pa zastavonoše zgolj eni strani. Namesto enotnosti je njen nastop poglobil razkol. Tako v Bruslju, kot doma.
Slovenija: majhna, ranljiva in … pametna?
Slovenija je majhna država. V svetovnem merilu smo kaplja v oceanu. To pa (žal) pomeni, da si ne moremo privoščiti zamere močnejših akterjev. Pirc Musarjeva je z izjavo o genocidu tvegala, da Slovenijo potisne v kočljivo diplomatsko situacijo. Mednarodna politika ni prostor za moralne križarske vojne. Še posebej ne za državo, ki je odvisna od gospodarske in politične stabilnosti EU.
Vsaka vrednostna sodba, ki ni podprta z močjo, nas naredi ranljive. Tako za diplomatske pritiske, kot za gospodarske posledice ali celo mednarodno osamitev. Trump si lahko privošči, da “nalije čistega vina”, ker za njim stoji vojaška in gospodarska moč lastne države. Slovenija? Težko. Smo bolj podobni muhi, ki sicer brenči, a je nihče ne jemlje resno, kot pa sršenu, ko nenadoma prileti v dnevno sobo.
Zdi se mi pametno, da se Slovenija vzdrži prehitrih vrednostnih sodb. Naša moč je v zmernosti, v gradnji mostov, ne v vihtenju ideoloških zastav. Pirc Musarjeva bi lahko v Evropskem parlamentu poudarila evropske vrednote, kot so npr. svoboda, demokracija in solidarnost, ter tako Slovenijo predstavila kot glas razuma. Namesto tega pa je izbrala pot, ki je bolj všeč določenim evropskim poslancem kot širši javnosti doma. To ni le zamujena priložnost, ampak signal, da Slovenija morda ni pripravljena prevzeti vloge resnega posrednika v evropskih ali celo svetovnih razpravah.
