En sam jezik imamo in eno samo državo.
Spominjam se vseh svojih profesorjev na ljubljanski slavistiki (slovenistiki) konec 80. let prejšnjega stoletja. To je bil čas, ko se je odločila slovenska usoda. Tu sta bila izpostavljena predvsem dva, Breda Pogorelec in Jože Toporišič. Oba sta bila nosilca ključnega predmeta, to je slovenskega knjižnega jezika, kar ju je zaznamovalo. Sicer sta bila “politično” na različnih bregovih. Pogorelčeva je pripadala prevladujoči stranki v prostoru (vsaj formalno), Toporišič pa je bil bolj individualist.
Sam sem se bolje razumel s Pogorelčevo, še več, do mene je bila na nek način celo zaščitniška. S Toporišičem pa sem imel precej konfliktov: stvari so se umirile šele po študiju. Decembra 1994 sva se tako srečala na hodniku Filozofske fakultete in mi je čestital (postal sem namreč predsednik SKD Ljubljana). Rekel je tudi: sam sem za Bučarja (Franceta, tedaj so bile županske volitve, op. a.) in za SDS. Ko čas mineva, se vse bolj zavedam, kako velikega formata sta bila moja profesorja.
Četudi sta imela različne poglede na svet (in na svoje študente), pa sta se v nečem poenotila. V tem so se tedaj brez težav zedinili tudi drugi visokošolski učitelji univerze, skupaj s slušatelji. Predmet spontanega poenotenja je bila ljubezen do materinščine in izrecna volja po njeni obrambi. Omenim, da je tudi Matjaž Kmecl, profesor slovenske književnosti in tedanji republiški sekretar komiteja za kulturo (vodil je tudi Jezikovno razsodišče), brez težav pristopal k obrambi slovenščine, četudi je bil član komunistične stranke, ki je bila že po definiciji internacionalna. Ministrstvo za kulturo je tedaj zagovarjalo edini možni interes – interes slovenskega jezika in narodne identitete. Seveda to ni bil interes vseh njegovih tovarišev v CK ZKS. Koga tukaj mislimo, je jasno po sebi. A Kmeclov je bil, in to je bilo dovolj.
Osemdeseta leta
Osemdeseta leta, ki so za začetek postregla s skupnimi jedri, s katerimi so nas beograjski unitaristi želeli poenotiti s celoto “Jugovine”, so tako pomenila enega prvih resnih preizkusov slovenske samobitnosti. Zdržali smo, tako kot kasneje, ko se je nad umirajočo Titovino razbesnel velikosrbski nacionalizem à la Milošević. Od tod najdragocenejši dosežek slovenskega bivanja v zgodovini – naša država.
Zaradi tranzicije na eni in pristopanja v EU na drugi strani – ter zaradi dokaj stabilnega političnega položaja na Stari celini – je tja do leta 2015 vladalo nekakšno zatišje. Z naročenim vdorom (Angela Merkel) tujerodnih elementov v osrčje Evrope, ki so bili sočasni množičnemu priseljevanju z območja nekdanje Jugoslavije, pa je nastopil čas, ko je postala (postaja) slovenščina resno ogrožena.
V javnost je pravkar prišel podatek, da je samo od začetka letošnjega leta mejo ilegalno prestopilo več kot 7500 migrantov. Ti ljudje se v slovenstvo nikoli ne bodo integrirali, obstaja pa velika verjetnost, da bodo mnogi od njih tu ostali za kar nekaj časa, če ne za vedno. Kakšno policijo imamo in zakaj ob tem podatku njen predstojnik skupaj z notranjim ministrom ne odstopita, je edino logično vprašanje.
Imamo namreč najbolj neučinkovito zaščito meje v EU, pa ta v tovrstnih “praksah” sploh ni revna. Ob tem smo izvedeli tudi naslednje zastrašujoče stvari… več na Požareport.
Foto: Zajem zaslona; Portal24