Drugo soočenje za EU parlament na TV Slovenija
Spremljanje drugega soočenja kandidatov za poslance v EU parlamentu na TV Slovenija je ponudilo vpogled v bistveno razliko med parlamentarnimi in izven parlamentarnimi strankami. Gre za razlike v smislu konkretnosti, drznosti in odločnosti, in sicer v prid izven parlamentarnim strankam. Ni pa to seveda nujno tudi v najboljšem interesu Slovenije v EU parlamentu.
Gregor Perič je na soočenju odlično štartal z besedno zvezo, da po njegovem Evropa zmore več. To bi stranka mogoče lahko uporabila celo kot predvolilni slogan. V nadaljevanju pa se je začel zapletati v preveč stvari in izgubil jasnost, ki ga je sicer že v prejšnjem soočenju na TV Slovenija pozitivno zaznamovala. Bil je tudi eden redkih, ki je z idejo, da je treba Britance tudi po odhodu držati čim bližje, pokazal, da ima nekakšno vizijo za prihodnje. Še vedno pa vztrajam, da bi vsem nam med nastopom lahko namenil tudi kakšen nasmešek.
Patricija Šulin se je izkazala kot jasna, predvsem pa konsistentna in trdna sogovornica, ki ve kaj govori. Odlično je izkoristila priložnost za demonstracijo svojih retoričnih veščin, ki ji jo je ponudil Jelinčič, ko jo je napadel glede (neobstoja) sežigalnic v Sloveniji. Mogoče bi si lahko izborila več časa in močneje zaznamovala soočenje.
Simpatičen, artikuliran, zanimiv govorec…
Aleksander Sašo Slaček Brlek je na začetku deloval simpatičen, artikuliran, zanimiv govorec, kot nekakšna osvežitev na političnem parketu. Dokler ni začel mantrati o ‘barabah na desnici’. Mar res nihče v Levici ni sposoben ubesediti svojih idej samostojno, brez nekakšne opozicije desnici? Pa smo volivci res tako neumni, da ne znamo ločiti idej tudi sami zase, ter to potem nagraditi (ali kaznovati) na volitvah? Bomo videli.
Lojze Peterle je za razliko od Slačka na trenutke deloval utrujeno. Ušesom že znan pristop k problemom s čebelicami, osebnimi druženji z volivci in lastno analizo vzrokov za Brexit, je tokrat deloval zastarelo. Kot da je to zaznala tudi voditeljica, ki mu je ponudila priložnost izhoda iz ropotarnice poslanske prazgodovine s podvprašanjem, kaj lahko sploh še ponudi volivcem. Sam bi sicer pričakoval odgovor v smislu modrosti in dobrih povezav, sledil pa je politični pamflet, da mora Slovenija v EU nastopati enotno. No ja.Pri
Matjažu Nemcu se včasih sprašujem, ali gledam Matjaža ali Boruta, predsednika Pahorja seveda. Odličen nastop, prijeten tako za oči kot ušesa, v ozadju pa en velik kup praznega, puhlega in za vsako ceno všečnega. Eno samo posploševanje, ko naši problemi kar naenkrat niso več problemi Evropske unije, temveč kar celega sveta. Z lahkoto se strinjam z njegovo trditvijo, da se danes v EU vsebina umika lažnim novicam, a če bo šel Nemec po tej poti naprej, se bo njegova vsebina slej ko prej uprla tudi formi. Dober nastop brez vsebine je podobno kot vreča, od katere pričakujemo, da bo stala prazna. Težko bo šlo.
Pozitivno presenečenje
Igor Šoltes me je danes pozitivno presenetil. Izkazal se je kot sogovornik, ki zna spregovoriti tudi o konkretnih stvareh kot npr. o financiranju EU, novih delovnih mestih in skrbi za starejše. Prav posebej pa pozdravljam njegovo vprašanje, kaj je s slovenskim dolgoročnim energetskim programom.
Klemen Grošelj deluje zelo suvereno, vsebinsko polno, predvsem pa izkazuje globlje razumevanje tematik, o katerih govori. Na trenutke mi je deloval bolj primeren za kakšnega ministra v slovenski vladi kot pa za potopitev v sivino poslanskih sedežev v Bruslju.
Zmago Jelinčič tudi tokrat ni razočaral s svojo neposrednostjo, vseeno pa na trenutke pogrešam več globine v stavčnih zvezah in manj težnje k populizmu. Posebej, ko odpira kvalitetne teme, ki so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov trenutno pometene pod preprogo. Tokrat je bila takšna tema npr. vprašanje (ne)dogovora s Hrvati okoli plačil za delež elektrike itd. Nuklearne elektrarne Krško.
Angelika Mlinar ima velik potencial, na kar je s svojo zbranostjo in osredotočenostjo opozorila že na dosedanjih soočenjih. Vseeno se ne morem znebiti občutka, da še ni prišel njen čas. Z lahkoto se namreč poistovetim z njenim pozivom našim poslancem v EU k složnosti, težko pa verjamem, da bi se to res tudi zgodilo. Držim pesti.
Nadzoruje čustva…
Andrej Šiško je pokazal, da vsaj do določene mere zmore nadzorovati svoja čustva in tokrat nismo bili deležni besa prav pri vsakem odgovoru voditelju. Priznati pa mu je treba tudi pogum, saj je zelo jasno izpostavil, da se nasilje ne dogaja zgolj nad ženskami, temveč tudi nad moškimi, in da je potrebno preganjati obe vrsti nasilja enakovredno.
Gorazd Pretnar žal stavi samo na vsebino, prav nič kaj dosti pa ga ne zanima sam nastop. Škoda. Vsebinsko mu kaj veliko ni za oporekati, pregovarjanje z voditeljem, zavračanje vprašanj ter slabo artikulirani, nedokončani stavki pa bolj spominjajo na nekakšen upor sedmošolca pri uri biologije kot pa na nastop v TV soočenju za volitve za EU parlament.
Urša Zgojznik se je zatekla k vedno všečnim temam, kot sta npr. da je mladim prihodnost ukradena in da se moramo pogovarjati o konkretnih, ne pa o splošnih stvareh. Kaj veliko konkretnih predlogov pa žal nismo slišali potem v nadaljevanju. Mogoče bi jih, če bi bilo na voljo več časa. Pa ga ni in soočenje je mimo.
Bernard Brščič s svojim prepoznavnim togim klenim nastopom tudi tokrat ni razočaral. Vseeno pa se je začutila napetost, kako se čim bolje distancirati od Andreja Šiška in občasne podobnosti njunih idej. Zanimiva poteza glede zagovora obstoječe (TEŠ6) energetske politike bi se lahko celo obrestovala, saj deluje kot glas razuma, ki kljubuje eskotičnim pozivom k superzelenim energetskim politikam, ki pa so trenutno predvsem predvolilni gradovi v oblakih.
Za konec še k nesrečnemu Petru Golobu. V času njegove prisotnosti v studiu žal nismo slišali veliko izven področja korupcije in pozivov k reševanju problemov pri njihovem izvoru. Žal ni imel priložnosti razviti svojih pogledov skozi nadaljnja vprašanja, ker je omedlel in predčasno zapustil soočenje. Kot smo izvedeli kasneje, je z njim zdravstveno vse v redu.
Edvard Kadič
vir Foto: Robert Balen (besedilo je bilo pripravljeno za Večer)
