Druga najpomembnejša osamosvojitev

Veste, kateri stavek je eden najboljših? Prepričana sem, da ga boste vsi prepoznali. Ko ga boste prebrali, se ga boste vsi spomnili. Zagotovo se boste tudi nasmejali in si rekli: »Joj, ampak res!« Pa ga, prosim, ne vzeti tako zlahka. Res razmislite o njem. In priznajte, da je deloval.

Ta stavek smo v nedogled poslušali od svojih staršev. Ponavljali so ga za vsako figo kot pokvarjena plošča. Mladim nam je šel seveda na živce. Sovražili smo ga. Iz ušes nam je že gledal od pogostosti. Kot sem že napisala, slišali smo ga ničkolikokrat, pa vseeno nismo niti enkrat ob njem pozabili na debelo zaviti z očmi. Ampak ta stavek je bil pravzaprav pravi čudež. Hkrati je bil nadvse trapast in preprost, pa tudi vsemogočen. Nanj enostavno nismo našli pravega ugovora. Bil je tisti stavek, ki je določal, kdo je imel zadnjo besedo.

Zaradi tega stavka

Prav zaradi tega stavka smo si mnogi prisegli, da mi pa ne bomo takšni. Da ne bomo ti starši, ki so se ob vsaki priložnosti sklicevali na ta stavek. Ta stavek je bil pravzaprav v igri odraslih njihov zapik. To je bil njihov »1, 2, 3 zame« in »ZAAPIIIK«. Mnogo nas si je priseglo, da tega ne bomo govorili svojim otrokom. Ampak, kakorkoli obračamo, moramo priznati, da smo na ta način izpustili iz rok edinstvenega aduta. In da je morda čas, da ga vzamemo nazaj. In ga brez slabe vesti uporabimo. Če bo nuja ali sila, seveda. Prav je, da ga občasno uporabljamo. Ne govorim o tem, da ga moramo zlorabljati za vsako figo, kot so ga nekoč naši starši. Dejstvo je, da je v kombinaciji z drugimi novodobnimi vzgojnimi prijemi naravnost idealen. Tako, občasno. Torej, ko se doma, ob svojih otrocih, znajdete v manjvrednem položaju … aduta na plano.

Ta stavek je sem in tja naravnost čaroben. Je učinkovit in jasen. Predvsem pa hkrati naslavlja več »muh na en mah«. Naj predstavim prvo fronto, ki jo ta stavek skoraj zagotovo razreši. A veste, kako zelo starši jamrajo, da se njihovi otroci zlepa ne osamosvojijo? Vsi poznamo to veliko zagonetko, kako spraviti otroke od doma. Veliko je bilo že povedanega na to temo. Da se mladina enostavno ne odseli od doma. Da ne gre na svoje, po svoje. To, da se mladina ne odstrani iz »hotela mama, oče, starši«, je najverjetneje na moč hitro in preprosto rešljivo.

In druga fronta? Zagotovo bi s ponovno uvedbo tega slavnega stavka prihranili malo energije, kakšen živec, nekaj časa, nasploh nekaj psihofizične blaginje. Starši, seveda. Morda bi se izognili marsikateri stiski s ponovno in občasno uvedbo tega stavka. Stiski, ko se znajdemo na robu zmogljivosti, moči in financ.

No, ugibam. Razmišljam. Ne trdim, da je tako. Morda pa je.

Torej, ne glede na to, da smo si obljubili, da tega svojim otrokom ne bomo govorili, je morda napočil čas, da o tem ponovno razmislimo. Morda smo se tako močno tega držali, da smo nehote zabredli v drugo skrajnost. Saj veste, da tega ne bi pisala in namigovala kar tako. Dejstvo je, da so nekateri otroci »prerasli« svoje starše, in to ne v najboljšem pomenu besede ali na način, kot bi si ga kot starš ali kot družba želeli. Pa verjemite, da si tega v resnici ne želijo niti mladi.

In zdaj seveda že vse zanima, kateri stavek je to. No, ta stavek ima tudi svojega krajšega »pomagača«.

Ja, tudi sama sem spadala med tiste posameznike, ki so si rekli, da tega stavka svojim otrokom ne bodo ponavljali. Takoj, ko sem ugotovila, da smo postali doma »preveč prijateljski« in da ne nazadnje že ob vsaki malenkosti preveč na dolgo in široko razlagam najpreprostejše jasnosti, sem si zavestno dovolila tu in tam obrniti ploščo. Naj se ve, kje so meje in kdo jih določa. Klinična praksa kaže, da preveč »vse to je naše«, »vsem nam je neprestano lepo« in »dajmo se zdaj skupaj zmenit«, škodi.

Naj starši ob dostojnem vedenju do svojega otroka ohranijo svoje dostojanstvo. Naj ne bodo oni tisti, ki morajo ugovarjati, pojasnjevati in se braniti v lastnem domu. Verjamem sicer, da vam bo šel ta stavek malce težje z jezika, pa vseeno. Dovolite mu, da se sproži v vas starševski ohranitveni nagon. In poudarjam, če tega ne boste »zlorabljali« in če je vaš odnos do otrok korekten in dostojen, si tega aduta lahko privoščite. V sili. Ko je res hudo in ne veste, ali znate bolje. Zakaj ne. Saj vendar nismo popolni. Ta stavek pa je eden takih, ki naredijo najmanj škode. 

Še enkrat poudarjam, da je to bližnjica. Ampak kakšno pa ja lahko ohranimo. Ni najlepša, zato jo res uporabite zavestno in premišljeno. Občasno. Je pa bistveno manj škodljiva kot marsikatere težke besede, ki sicer padejo v besednih dvobojih znotraj štirih sten marsikaterega doma.

Naslednjič torej, ko boste imeli občutek, da so se vam nevarno zamajala tla pod nogami … in ko ne boste več vedeli, katere bilke se oprijeti … dihajte … in jasno in glasno povejte vašemu mlademu in odločnemu nadobudnežu naslednji stavek: »Dokler boš živel/a pod mojo streho, bodo veljala moja pravila.« In njegov zvesti pomočnik? »Zato, ker sem jaz tako rek(e)l/a!« 

ByAdmin