Denarja je dovolj za marsikaj, le za upokojence ga zmanjka
V dneh, ko tole pišem, se veliko govori tudi o Pavlu Ruparju, ki se je s somišljeniki protestno odpravil v Bruselj zato, ker v Sloveniji s strani vlade in pristojnih ministrstev za težave upokojencev ni našel nobenega posluha. Še huje: nihče se z njim ni hotel niti pogovarjati. Še gospa predsednica države ne!
V svojih sporočilih javnosti je Rupar poudaril, da živi v Sloveniji več kot 260.000 upokojencev pod pragom revščine. Kritičen je bil tudi do vlade, ki po njegovem mnenju v državi uvaja totalitarizem, posledično doživljamo državljani tudi medijsko blokado. Ljudske iniciative, kakršen je Inštitut 1. oktober pa so diskriminirane, saj jih oblast izloča iz javnih razprav. Kakšno bedo tolčejo na terenu najrevnejšimi upokojenci, verjetno ne ve nihče.
Štefkina zgodba
Štefka, stara krepko čez 80, je lani zbolela. Njen mož- podobno betežen kot ona pa še srčni bolnik za povrhu- je vprašal za dodatek za nego in patronažo. Vesel bi namreč bil, če bi jima kdo pomagal vsaj kakšno uro na dan. »Ne pripada vama, ker sta plačevala samo ‘kmečko’,« se je glasil odgovor. Globoko razočaran mi je omenil, da so ju nekoč, pred leti, zapeljali in prepričali, da zadošča, če si plačujeta le kmečko zavarovanje, kajti to naj bi veljalo podobno kot delovna doba. Ali zato danes nimata niti najmanjše možnosti oskrbe? Ima sploh prave informacije? Koliko je še takšnih, njima podobnih?
Ni moja intimna izbira
Gospod Pavle Rupar ni moja intimna izbira. Pač, tako je. Tudi njegov predlog, ki predvideva, da bi se pokojnine do 1000 evrov, zvišale za 20 odstotkov, tiste do 1500 evrov pa bi bile višje za deset odstotkov, se mi ne zdi stvaren. Vem pa, da je med tistimi, ki skupaj z njim protestirajo, veliko različno mislečih. Tudi levih, tudi SDS in tudi NSi volivcev. Osebno se mi zdi prav, da smo vsaj tisti, ki nam je mar zanje in zase, na strani teh, ki želijo tudi v EU parlamentu na glas povedati zgodbe o stiskah, ki jih doživljajo doma.
Nas kaj stane, če smo solidarni, če jih podpiramo? Prav bi bilo, da bi jih sprejela tudi Ljudmila Novak. Žal jih ni. In to je med Nsi volivci vzbudilo precej nelagodja. Vsaj med tistimi, ki jih jaz poznam, da ne bo pomote. To zapišem zato, da ne bo kdo mislil, da govorim tja v tri dni.
Minimalne plače, minimalne pokojnine
Dejstvo je, da nekateri upokojenci – v Žireh je veliko takšnih, ki imajo po minimalnih plačah še minimalne pokojnine, zelo težko živijo. Če ne bi bilo solidarnosti s strani otrok, bogve, kako bi se jim godilo. Na upor upokojencev, ki jih vodi Pavle Rupar zato ne smemo gledati skozi oči politike, ampak skozi željo, da se rešijo bede, da zaživijo človeku dostojno starost. Če že doma niso slišani, se mi zdi prav, da o svojih stiskah spregovorijo v Bruslju. Čeprav si tudi o tistih, gluhih in slepih, ki tam vedrijo, mislim svoje.
Ta prekleti molk
Jože Pogačar je na twiterju zapisal:«Vlada Janeza Janše je sprejela zakon za dolgotrajno oskrbo in zanj zagotovila vsa finančna sredstva. Golobisti so zakon ukinili, denar pa potalali nevladnikom. Zdaj pa se hvalijo s skrpucalom, da je zakon, ki so ga sprejeli brez dogovora s socialnimi partnerji, najboljši zakon zadnjih 30 let. Žal bodo z njim dodatno obremenili ljudi in gospodarstvo.« Še največji dvomljivci z bridkostjo v srcu ugotavljajo, da imamo vlado, ki je prepričana, da denar raste na drevesih. Ne mine mesec, da se ne bi ”modro” domislili novih davčnih bremen, ki neusmiljeno porivajo slovensko gospodarstvo na skrajni rob konkurenčnosti.
Pa je denarja dovolj, verjemite! Ko bodo vsi (!) delazmožni – delali, ko bodo NVO-ji zreducirani na tiste- najnujnejše (gasilci, RK, Karitas…), ko vlada ne bo metala denarja skozi okno za brezveznosti, pa ko bodo sodniki spet sodniki in bodo po uradni dolžnosti stopili na prste tatinski mafiji, ja, takrat bodo tudi najbolj neuki spoznali, da se da, če se hoče tudi brez zategovanja zanke okoli vratu državljanov. Slovenci smo bili res vzgojeni v molku (molk je zlato in podobne bedarije), zato se nam zdijo tisti, ki na glas povedo, kaj menijo, da ni prav, največkrat moteči. Žal. Pa bi moralo biti zelo drugače. Ob vsem, kar se v aktualnem trenutku dogaja, bi morali svoje nezadovoljstvo množično in brezkompromisno izražati vsi. Dokler ne bo prepozno, pa bo denarja zmanjkalo tudi za pogreb.
MM, tista, ki posluša in piše.
Več o avtorici: TUKAJ
